Doma Izleti Izleti Kostanjev mogotec v Poljanski dolini

Kostanjev mogotec v Poljanski dolini

Kostanjev mogotec v Poljanski doliniČe bi vas kdo povprašal, kateri je najstarejši ali najmogočnejši prebivalec Slovenije, najbrž ne bi najprej pomislili na drevo. Pa tiči pravilen odgovor prav tu! Celo v svetovnem merilu! Katero drugo živo bitje lahko doživi več kot tisoč let in je večje od sinjega kita? Si lahko predstavljate, da imamo še vedno žive priče časov, ko so faraoni gradili piramide, ko je Krištof Kolumb potoval proti Ameriki ali Prešeren pisal pesem, ki je postala državna himna? To zmorejo samo redka drevesa.

V Sloveniji bodimo po slovensko skromni, a zato nič manj ponosni na drevesne orjake. Konec koncev bi vrh najvišje smreke pri nas segel do terase ljubljanskega nebotičnika.

Kostanjev mogotec v Poljanski dolini Ostajamo torej v razmerjih. Podobno tudi ni primernega prostora, da bi postavili cerkev velikosti kölnske katedrale. Zato pa je več kot 2700 majhnih cerkva razsejanih po gričih in naseljih, tako da je težko najti kraj, od koder ne bi zagledali vsaj enega zvonika. Na to slovensko značilnost so me morali opozoriti tujci!

Če bi torej radi razmišljali ob najbolj ukoreninjenih slovenskih živih bitjih, je veliko priložnosti. Znane so na primer tisočletna solčavska tisa, lipa v Novi Štifti, sekvoja v Orešju pri Ptuju in kopica vaških lip. Pa zavijmo tokrat k manj znanemu orjaku na prisojnih pobočjih Poljanske dolineZejčarjevem kostanju.

Kostanjev mogotec v Poljanski doliniKljub temu da je težko zgrešiti velika drevesa in imajo mnoga pomembno mesto ob cerkvi ali v središču vasi, ali so ob njih nastale zanimive pripovedke, jih je kar nekaj doseglo izjemne razsežnosti, ne pa velikega slovesa. Eden takih je gotovo Zejčarjev kostanj, ki sodi med najdebelejše slovenske prave kostanje, saj meri v prsnem obsegu malo nad deset metrov. Domačini so ga seveda že ves čas dobro poznali, nanj pa smo postali pozorni šele po letu 1978, ko so o njem pisali udeleženci raziskovalne akcije revije Pionir.Kostanjev mogotec v Poljanski dolini

Pravzaprav najmogočnejšim drevesom botruje človek. V gozdu zaradi tekmovanja z drugimi drevesi ne morejo doseči izjemne debeline. To jim omogoči šele človek, ko izloči tekmece. Zato so bila debela drevesa praviloma zasajena (ali negovana) tam, kjer so opravljala določeno nalogo. Bodisi so spominjala na pomemben dogodek (turški vpadi), mejo med posestvi ali pa preprosto zaradi sence, okrasa, plodov. 

Tako se je na robu Zejčarjeve kmetije nemoteno razvil kostanj. Enotno deblo se v višini kakih dveh metrov razdeli v dva mogočna vrhova. Pred leti je vanj udarila strela in eden izmed njiju propadel. Orjak nima več tiste lepe rasti in je videti kot ranjena zver.

Kostanjev mogotec v Poljanski doliniZanimivo je posedeti pod mogočnim drevesom. Občudujemo lahko razbrazdano lubje, sledove strele in ognja, množico rasltin in živali, ki domujejo ali se ustavljajo v krošnji; čudimo se množici listov in kostanjev, ki vsako leto vzniknejo na vejah in jeseni odpadejo. Navidezno nerazumljivo razkošje starca. A okoli kostanja so tu in tam mladi poganjki, zdaj še v družbi podlesnih vetrnic, pa jih bodo hitro prerasli. Življenje se ne ustavi.

Kostanjev mogotec v Poljanski doliniDrevesa odsevajo Stvarnika na svoj način, kakor se meri drugače tudi njihov življenjski utrip. Nimajo oči, pa lahko ob njih mnogo spoznamo, nimajo ust, pa veliko povedo. Kdor ima ušesa, naj posluša! Morda ne dobesedno z ušesi, morda z dotikom dlani ob hrapavo skorjo, morda z zaznavanjem šelestenja listov. Kolikor je listov, toliko je načinov poslušanja zgodb enega drevesa. Ko boste zaslišali govorico drevesa, poskusite na podoben način poslušati sočloveka.

Dostop:
Iz Škofje Loke zavijemo v Poljansko dolino. V vasi Gabrk poiščemo strm kolovoz, ki vodi do opuščene kmetije Zejčar, ob kateri je kostanj. Ker pot ni posebej označena, je najbolje, da za natančnejša navodila povprašate domačine.

Povezane objave: