Vsebina:
Obnovljena Kajžnkova hiša (včasih tudi Kajžnikova hiša) v Ratečah je že eno leto domovanje “Etnološke dediščine Rateč”. Od letošnjega leta naprej je tudi kulturni spomenik lokalnega pomena. Istočasno je občinski svet Kranjska Gora za kulturni spomenik lokalnega pomena razglasil tudi muzejsko zbirko v hiši. To pomeni, da Kajžnkova hiša najprej pomembna kot spomenik ljudskega stavbarstva, hkrati pa je pomembna tudi kot objekt, v katerem je našla svoje mesto stalna muzejska zbirka z gornjim naslovom. Hiša kot objekt sodi med zelo dobro ohranjene primerke ljudske arhitekture in je bila nekdaj dom srednje trdne kmečke družine. Izstopajo zlasti kamnit vhodni portal, freske sv. Florjana in sončna ura, ki še vedno kaže čas.
Občina Kranjska Gora je leta 1995 odkupila v požaru poškodovano Kajžnkovo hišo v Ratečah št. 43 in jo v sodelovanju s kranjskim Zavodom za varstvo kulturne dediščine začela postopoma obnavljati. Obnova stavbe je bila končana leta 2004. Že naslednje leto je Gornjesavski muzej Jesenice v njej začel postavljati stalno razstavo, ki vključuje etnološko zbirko s poudarkom na rateški noši, avtentično opremljeno črno kuhinjo in shrambo, razstavo o krajevni zgodovini, prikaz filmskih zapisov o Ratečah in okolici, uredili pa so tudi prostor, v katerem potekajo različne prireditve in oživljajo ročna dela npr. izdelava posebnega rateškega obuvala imenovanega “žoki”.
Rateče kot naselje
Rateče ležijo na višini 870 metrom nad morjem, in sicer na skrajnem severozahodu Slovenije ob meji z Italijo in Avstrijo. So ena najstarejših naselij v Gornjesavski dolini, saj arheološke najdbe dokazujejo navzočnost človeka že v poznoantični dobi. Ustno izročilo in seveda tudi zgodovinski viri kažejo na močno povezanost Rateč s sosednjo Koroško, od koder je bil ta del Gornjesavske doline tudi koloniziran. To se odraža v zasnovi vaškega jedra, značilnih stavbnih tlorisih in gradnji, pa tudi v narečnem govoru.
Iz Rateč izhaja tudi znameniti Rateški (ali Celovški) rokopis iz druge polovice 14. stoletja. To je za Brižinskimi spomeniki drugi najstarejši rokopis v slovenščini. Njegov očenaš, zravomarijo in apostolsko vero si je bilo mogoče v originalu, ki ga hrani Koroški deželni arhiv, pred nekaj leti ogledati v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Poleg kopije tega rokopisa je v zbirki predstavljen župnik Josip Lavtižar (rateški Aljaž) in cerkev sv. Tomaža.
V večini kmečko prebivalstvo Rateč se je ukvarjalo predvsem z živinorejo, dodaten zaslužek pa so si morali zaradi majhnih zemljiških posesti iskati tudi v drugih dejavnostih. Največkrat v obrti in rokodelstvu, pa tudi z delom v bližnjem rudniku in tovarnah. V novejšem času postaja vse pomembnejša gospodarska panoga turizem, ki se naglo razvija predvsem zaradi bližine Planice in smučarsko – skakalnega športa, a tudi zaradi bližine Italije in Avstrije.
Etnološka zbirka
Kot rečeno je posebne pozornosti v Kajžnkovi hiši deležna rateška noša, izdelana iz domačega platna, raševine in volne. To nošo domačini še danes hranijo kot znamenje vaške pripadnosti in jo radi oblečejo ob različnih priložnostih. Gre za obliko slovenske kmečke noše iz sredine 19. stoletja z novejšimi dodatki. Ta noša je predstavljena na moško – ženskem paru lutk v naravni velikosti (izdelek kiparja Bonija Čeha), in sicer v hiši kot osrednjem prostoru v pritličju. V omari in skrinji si je mogoče ogledati še številne druge noše, od praznične do vsakdanje delovne. Po potrebi, glede na letni čas, pa lutki tudi preoblačijo.
Rateška narodna noša je izredno lepa, bogata in raznolika (svečana, nedeljska, kmečka, delovna). Od gorenjske noše se razlikuje najprej po “blagu”, s tem, da je pri delovni verziji noše prednji del krila lanen, zadnji del pa “raševina” (volneno blago) v isti barvi. Krilo je bolj nagubano, jakna, ki jo imenujejo “šlabanka” je del praznične noše, namesto avbe imajo ženske na glavi ruto s sličnim okrasjem kot pri avbi. Na poseben način pletene nogavice so tudi lahko nekaj posebnega, ni pa nujno. Z “narodno” nošo se še danes radi postavijo tudi otroci, zlasti na vaški dan, kot imenujejo tradicionalno prireditev, ki vsako leto od osamosvojitve naprej poteka na Veliki šmaren (15. avgusta).
Tudi ostali predmeti v hiši (skrinje, omare in vitrine) so originalni. Črna kuhinja v pritličju je opremljena z avtentičnim kmečkim pohištvom in orodjem. Urejena je tudi sušilnica mesa in kašča.
V prvem nadstropju sta poleg veže še večji in manjši prostor. Večji je opremljen s pohištvom, izdelanim po predlogah iz Gornjesavske doline, namenjen pa je tudi raznim prireditvam, srečanjem in muzejskim delavnicam za otroke in odrasle. V manjši sobi je na treh panojih in vitrinah predstavljena lokalna zgodovina Rateč, za katero je bilo že ugotovljeno, da je zelo bogata. V nadstropju je urejen tudi turistično – informacijski kotiček, kjer obiskovalci dobijo vse potrebne informacije in promocijsko gradivo.
Tudi vrhnji, mansardni prostor je namenjen različnim dogodkom kot npr. predstavitvi etnoloških filmskih zapisov iz različnih zbirk, ki so jih za to priložnost presneli. Omeniti velja filmski zapis iz leta 1929 z naslovom Procesija sv. Rešnjega telesa v Ratečah, Mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih v Planici leta 1934 Metoda in Milke Badjura, Teritev lanu iz leta 1959 in Kmečka ohcet iz leta 1968. Po besedah Irene Lačen Benedičič, vodje celotnega projekta, so lokalni prebivalci odstopili več kot 400 predmetov.
Povzeto po reviji Moja Slovenija
