Doma Izleti Etno kmetije Tonina hiša

Tonina hiša

Istrsko kmečko stavbarstvo
Tonina hiša

Tonina hišaV času, ko je pozornost večine kontinentalcev usmerjena proti morju, je prav, da se tudi z našo serijo prispevkov o etno domačijah obrnemo v Primorsko smer, oziroma točneje k Tonini hiši v Sv. Petru v občini Piran. Gre za hišo, ki je lep primer istrskega kmečkega stavbarstva in se kot takšna v skoraj vseh pogledih razlikuje od podeželskega (kmečkega) stavbarstva v drugih delih Slovenije.

Kakih 500 let stara vrhkletna stavba z dvokapno streho je zidana iz kamna. Ohranjeno kamnito stopnišče se zaključi z ‘baladurjem’, pokrito teraso pred vhodom v bivalne prostore. Na severovzhodni fasadi je viden dimniški, ‘kaminski’ prizidek, ki se je nekdaj uporabljal za oljarsko dejavnost. Zunanjo podobo stavbe zaključujejo preprosto obdelani kamnoseški detajli oken in vhodov, ter kritina iz korcev. Tudi notranjost stavbe je ohranjena v celoti. Spodni prostori so pred obnovo hiše služili shranjevanju poljedeljskih pridelkov, v 19. stoletju pa so bili spremenjeni v oljarno.

Tonina hišaTonina hiša je dobila ime po zadnji stanovalki, premožni kmetici Antoniji Goreli, ki je že dalj časa pokojna. Po njeni smrti je hiša ostala prazna in nevzdrževana in je bila tik pred tem, da se dokončno sesuje. Po zaslugi Zavoda za spomeniško varstvo Piran se to ni zgodilo. Leta 1979 so stavbo v okviru večje spomeniškovarstvene akcije temeljito obnovili. V akcijo se je vključil tudi Pomorski muzej Sergej Mašera Piran in prav sodelavci tega muzeja so v hiši začeli postavljati etnološko zbirko, na katero bedijo tudi še dandanes.

Oljarna
V pritličju, ki zavzema en sam prostor so uredili oljarno z oljčnim mlinom in stiskalnico. Po podatkih je oljarna, kakršna je danes, v tej hiši delovala že v 19. stoletju. Takšen tip oljarne je bil v preteklih stoletjih in v prvi polovici 20. stoletja v Istri zelo razširjen. Pri tehnološkem postopku pridobivanja olja so uporabljali več naprav: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Razporeditev omenjenih naprav je bila strogo namenska in je omogočala smotrno opravljanje dela.
Tonina hišaMlin, v katerem so mleli oljke, je bil zidan iz kamna v obliki kroga. Vrhnji del je bil plitev krožnik, narejen iz večjih kamnitih plošč in z vzidano kamnito konkavno ploščo v sredini. Na leseno vreteno je bil pritrjen mlinski kamen in drog, tako da se je kamen dalo vrteti po krožniku. Vreteno s kamnom je največkrat vrtela živina (osel, konj ali vol), v mlinih zmanjšimi mlinskimi kamni pa včasih tudi ljudje.
Z zmleto maso so napolnili okrogle pletene vreče iz konopljeve ali kokosove vrvi. Zložili so jih na kamnit podstavek pod vijak stiskalnice. Obtežili so jih z lesenimi čoki, jih prelili z vrelo vodo in začeli prešati. Olje je odtekalo v kamnite posode.
V zasebnih oljarnah so poleg lastnika delali še trije ali štirje oljarji, zvečine sorodniki ali vaščani, včasih pa tudi sezonski delavci iz bolj oddaljenih vasi, ki so se po končani sezoni vračali na svoje domove. Delo v oljarnah je potekalo v zimskem času, ko so dozoreli oljčni plodovi.

Bivalni prostori
Tonina hišaNadstropje je razdeljeno na dva rekonstruirana prostora, kmečko kuhinjo z nizkim mediteranskim ognjiščem in sobo. Bivalni del ima odprto ostrešje, ki nadomešča strop. Velika posebnost strešne konstrukcije so tramovi, iztesani iz hrastovega lesa, tako da so uporabljeni tudi deli korenin. Tako so pač izgledale stare domačije v slovenskem Primorju. O tem kako je izgledalo življenje istrskega kmeta v preteklosti pa nam še bolj zgovorno, kot sama razporeditev in velikost prostorov pripoveduje bogata etnološka zbirka, ki se še kar naprej povečuje in dopolnjuje. To pomeni, da ne gre za zvest posnetek takih prostorov v nekem konkretnem zgodovinskem obdobju, ampak so v njih prikazani predvsem predmeti in oprema, kakršno so uporabljali v preteklih časih, ko je še živel ognjiščni prostor. Sprva je prevladovala doma narejena oprema, ali oprema, ki so jo izdelali vaški obrtniki, sčasoma pa so te izdelke začeli nadomeščati meščansko pohištvo, ter drobni predmeti, posoda in pribor iz trgovin. Še v preteklem stoletju so uporabne in okrasne tekstilne predmete, kot vezene prte, zavese in posteljna pregrinjala, ženske izdelovale doma.

Tonina hišaEtnološki predmeti in orodja se hranijo tudi v gospodarskem poslopju (tam so tudi sanitarije), ki tudi spada k Tonini hiši in nekaj podobnega bi bilo mogoče reči tudi za oljčna in murvina drevesa okoli hiše, saj tudi ta drevesa dopolnjujejo podobo kmečkega doma v Istri.

Zaselek, v katerem se nahaja Tonina hiša se imenuje Goreli, torej prav tako kot se je pisala zadnja lastnica hiše, o kateri je govora. Stoji v neposredni bližini vasi Sv. Peter v piranski občini. Je lep primer lokalnega stavbarstva, ki je bilo v preteklosti, bolj kot danes, vezano na uporabo lokalnih materialov in v tesnem sožitju z okolico.

Povezane objave: