Štanjel je eno najstarejših in eno najslikovitejših kraških naselij. Terasasto razporejene hiše na pobočju 364 m visokega Turna z mogočnim gradom in cerkvijo sv. Danijela ga delajo vidnega daleč nad kraško planoto. Dominanten zemljepisni položaj je Štanjelu omogočil nadzorovanje prehoda v Italijo in je najbrž prav zaradi tega dobil tudi obzidje. Pri tem se ne ve natančno, kdaj je bilo obzidje zgrajeno, dejstvo pa je, da je bil Štanjel edina popolnoma utrjena mestna naselbina na Krasu.
Naselje zgrajeno na terasah po višinskih krivuljah naj bi domnevno posnemalo urbanistiko antično etruščanskih mest. Nasploh je o starejši zgodovini Štanjela zelo malo znanega. Zato je kar na mestu trditev, da je zgodovina Štanjela zapisana v kamnu. Nekaj več je znanega o renesančno baročnem gradu (dokončno podobo so mu ob koncu 17. stoletja dali grofje Cobenzli) in o poznogotski cerkvi sv. Danijela. Hiše v Štanjelu so grajene iz kamna z bogatimi kamnoseškimi elementi, kot so ozka kraška okna, portali, dimniki, konzole in celo kamniti strešni žlebovi. Kmečke hiše, ki so spretno pozidane med terasami, imajo v pritličju gospodarske, v nadstropju pa bivalne prostore. V Štanjelu so se nam ohranile predvsem enocelične stavbe kot dokaz starodavnega načina življenja v enem prostoru.
Obnovljena Romanska hiša
Takšna je tudi daleč naokoli znana Romanska ali Kmečka hiša, ki je danes muzej z etnološko zbirko. Po obnovi je hiša statično utrjena, osušena in arhitekturno prezentirana. Romanska hiša stoji na začetku drugega od štirih nizov hiš, ki poseljujejo grič od vrha navzdol, sledeč izohipsam. Nastala naj bi v času med 14. in 15. stoletjem, kar pomeni, da je res že zelo stara. Prvotno je služila kot gospodarsko poslopje, dostopno s spodnje strani ulice. V zgornjem nadstropju se vidijo še nekdanja polkrožna vrata, ki so služila za metanje sena na “pod”. Nadstropje je bilo tedaj še tudi brez lesenega stropa.
Kasneje je prišlo do prezidav, iz katerih je mogoče sklepati, da je hiša spremenila prvotno funkcijo. Nadstropje je bilo predelano v enocelični bivalni prostor, kletna etaža pa v shrambo “hram”. To potrjujejo nove okenske odprtine in naknadno narejeni direktni vhod v etažo z zgornje ulice. Okviri oken in podboja vrat so kamnoseško lepo obdelani. Zgornji prostor je bil tudi ometan z apneno malto, ki je bila grobo zglajena po zidu. Na tem ometu ob novo predelanem levem oknu zgornjega prostora so odkrili še ohranjene poslikave, ki po svoji motiviki niso nič posebnega; gre za preproste geometrijske like (ornamente), največ v rdeči barvi. V steni sta bili ohranjeni vzidana omarica in niša za postavljanje svetil in drugih predmetov. Prav ob leseni omarici na krajši zunanji steni zgornjega prostora se je ohranila druga plast novejše poslikave.
Pri tej hiši so, tako kot tudi pri drugih hišah v Štanjelu, še posebej zanimivi leseni stropovi, ki slonijo na konzolah in ne neposredno na zidovih. Tako so se izognili vlagi, ki se je po zidovih širila iz kleti navzgor. Hiša je prekrita s skrlami, žlebovi za odvajanje vode so tudi kamniti in lepo kamnoseško obdelani. Žlebova se združita na koncu hiše, tako da vsa voda lahko steče v kamniti vodnjak. Tudi vodnjak sam je prava kamnoseška mojstrovina.
V zgornjem in spodnjem prostoru so danes zbrani tipični predmeti, ki odražajo funkcijo stavbe v zadnjem obdobju njenega funkcioniranja. Levo od vrat v zgornjem prostoru je spalnični del s posteljo, zibko, dvema skrinjama, ter vzidano omarico. V kotu diagonalno od vhoda je bilo nekoč ognjišče. To še danes dokazuje na verigo obešen kotliček, nekaj kuhinjskih posod, predmetov in orodja. Dodatno k temu so v ta kot postavili še kolovrat in lepo poslikano skrinjo. Ob steni desno od vrat stoji tik za vhodom klop, nad njo je pritrjen sklednik, naprej ob isti steni je postavljena še miza z mentergo, ob zunanji steni pa stoji omara s predali, v kateri so hranili živila.
Zanimivo je, da v tem enoceličnem prostoru ni bilo bohkovega kota, pač pa sveti podobi na steklu visita nad posteljo.
V kletnem, spodnjem prostoru “hramu” je razpostavljenih več orodij in naprav, ki so jih uporabljali pri delu. Največja med temi je preša za prešenje grozdja, škropilnica za škropljenje vinske trte, slamoreznica, vile za seno, na steni pa visita dve “krpeli” za nošenje sena ali stelje. Posebno težo temu prostoru daje zbirka lepih predmetov iz kamna, kot so stebrički za ograjo, posode za različne namene in stare plošče z napisi.
Povzeto po reviji Moja Slovenija
