Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Lenarta
Kmalu zatem, ko se od glavne ceste, ki pelje iz Ljubljane na Štajersko, za Dobom pri Domžalah odcepi cesta proti Moravčam, se na desni strani na griču, ki še zdaleč ne kaže na “krtino”, zaradi katere naj bi dobilo naselje pod njim ime, pokaže popotniku zanimiva cerkev s samostojno stoječim zvonikom, katerega konica je tako strma, da se zdi, kot da hoče predreti nebo nad seboj. V teh krajih take vrste zvonik ni redkost, srečamo ga tudi na Homcu pa v Kamniku in drugod. Ob njem stoji velika enotno grajena stavbna gmota cerkvene ladje, ki ima posebnost, zaradi katere je posebej znana: k tukajšnji cerkveni ladji niso prizidali prezbiterija. Zgodovinarji, posebno umetnostni, pravijo, da je krtinska cerkev eden naših dragocenih biserov, ki nima para daleč naokrog. Njena velikost in lepa lega pa sama po sebi govorita, da to ni le skromna podružnična cerkev, temveč tudi romarska. Darovi romarjev in bogati “botri” z bližnjih gradov imajo zasluge za tako lepo svetišče, posvečeno sv. Lenartu. Med ljudmi pa je veliko bolj cenjen in češčen sv. Rok, zavetnik pred kužnimi in drugimi boleznimi, ki ima prav tako svoj prostor v krtinskem glavnem oltarju.
Pravijo, da je pred današnjo cerkvijo, na istem mestu jugovzhodnega čela Krtinskega hriba (ok. 360 m) v 14. stoletju stala majhna kapela. Postavili naj bi jo bili graščaki s Češenika. Na kraju te prvotne kapele so Krtinci postavili cerkev. 27. avgusta 1458 jo je posvetil škof Fortunat, generalni vikar oglejskega patriarha Ludovika. Ta cerkev pa ni imela sreče. Že čez nesrečnih 13 let, leta 1471, so jo požgali Turki. Ko je leta 1488 postal župnik v Dobu Lenart Seydel, ki je bil tudi kamniški župnik in arhidiakon za Gorenjsko, sta se nanj obrnila ključarja s Krtine, naj jima pomaga pri obnovi in zidavi nove cerkve. Župnik Seydel je 23. septembra 1494 v pismu oglejskemu patriarhu priporočil oba ključarja, da sta dobila dovoljenje za pobiranje darov za gradnjo nove cerkve. Sedanja gotska lepotica je bila zgrajena okrog leta 1500. Zaradi turških vpadov je bila obdana z visokim obzidjem, s štirimi stolpi in strelnimi linami. Na kraju, kjer je bil glavni vhod, so skopali jarek in napravili dvižni most. Ta utrdba se je ohranila z delnimi prezidavami vse do prejšnjega stoletja (teta 1863), ko so stolpe podrli, obzidje pa znižali. Kljub temu velja še danes za dober primer ohranjenega tabora.
Še bolj zgovorna kakor “vojaško” navdahnjena zunanjščina je cerkvena notranjščina. S petimi pari stebrov je razdeljena v tri z gotskimi loki obokane ladje. Lep dvoranski prostor na vzhodu zapira ravna stena s tremi gotskimi okni, ki so jih ob prizidavi zakristije leta 1748 zazidali. Zadnji del, ki nadomešča klasični prezbiterij, je dvignjen za dve stopnici, stene pa so poslikane z izbranimi freskami. Te so sočasne z arhitekturo. Odkrili so jih po naključju. Posestnica Ana Zarnik s Krtine je pri vzidavi novih gotskih oken v letu 1886 z roko luščila omet in pod njim se je pokazala freska. Slikar ni znan, zato pa je pri vhodu v zakristijo naslikan njihov naročnik, ko kleči, bogato oblečen, pred patronom cerkve, sv. Lenartom. Značilnost krtinskih fresk je poudarjanje osrednje Kristusove vloge v zgodovini odrešenja. Med njimi je posebno zgovorna freska s poslednjo sodbo. Po obnovitvenih delih v letu 1983, ko so stranska oltarja umaknili v spodnji del ladje, so slikarije prišle še bolj do izraza.
Današnja cerkvena oprema je večinoma nastala ob večjih regotizacijskih posegih v stavbo v prejšnjem stoletju. Trije oltarji so delo radovljiškega rezbarja Ivana Vurnika, samo oltar svete družine sega še v baročno dobo. Posebnost je križev pot, ki ima napise v bohoričici. Lepo obnovljena oprema, kljub temu da ni iz istega časa kakor freske in stavba, dopolnjuje lepoto svetišča.
Krtina romarsko zaživi na god sv. Roka in nedeljo po njem. Ta zaščitnik pred različnimi boleznimi je imel nekoč v cerkvi svoj oltar. Ker pa je bil slabo vzdrževan, je ljubljanski generalni vikar Trpin 2. septembra 1673 ob vizitaciji ukazal, naj se oltar odstrani, kip sv. Roka pa prenese v glavni oltar. Od takrat dela družbo sv. Lenartu.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Dob
Trg svetega Martina 1
1233 Dob
Telefon: 051 365 761
Dostop: z avtom do vznožja, nato peš.
Glavni shod: sv. Rok (16. avgust).
[wpgmza id=”5″ marker=”181″ zoom=”11″]