S prispevkom o Ivanu Cankarju zaključujemo serijo o velikih Slovencih, ki so bili upodobljeni na slovenskih tolarjih, ki žal niso več plačilno sredstvo v Sloveniji. Iz obtoka jih je izrinil evropski denar evro.
Ivan Cankar se je rodil na Vrhniki (na Klancu) 10. maja 1876 kot osmi otrok v propadajoči obrtniško – proletarski družini trškega krojača. Mladost je preživel na Vrhniki, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, realko pa v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na dunajsko tehniko, a je študij kmalu opustil. Vendar Dunaja še celih 11 let ni zapustil, s tem, da se je vmes večkrat vračal domov. Preživljal se je s pisanjem. Po vrnitvi iz Dunaja leta 1909 se je naselil na Rožniku (danes Cankarjev vrh) v Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil nekaj časa interniran na ljubljanskem gradu, nakar je moral k vojakom v Judenburg. Zaradi slabega zdravja so ga kmalu odpustili. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je 11. decembra 1918 zaradi pljučnice umrl.
Cankarju kot osrednji osebnosti moderne slovenske književnosti se je danes brez temeljitejšega poznavanja časa in razmer, v katerih je živel, ni lahko približati. V šolskih klopeh je bil večini Slovencev predstavljen kot pisatelj, ki je v svojih delih bičal socialne krivice in zlaganost različnih slojev in struktur takratne družbe, a istočasno tudi kot pisatelj, ki je izjemno globoko spoštoval in občudoval svojo mater, svojo domovino in Boga. Prav to so tiste vrednote, za katere je verjel, da so usodnega pomena za obstoj Slovencev kot naroda, ne samo v njegovem času, ampak tudi v bližnji in tudi bolj oddaljeni prihodnosti.
V besedni umetnosti se je najprej poizkusil kot pesnik (zbirka Erotika), a je kmalu spoznal, da se z Župančičem v pesništvu ne bo mogel kosati. Zato se je že v dunajskem obdobju preusmeril v pripovedništvo in se kot literarne zvrsti najprej oprijel črtice. Izdal je kar 9 zbirk črtic, med katerimi velja omeniti naslednje: zbirko socialnih črtic Za križem, v zbirki Moje življenje je iskreno in preprosto opisal svoja otroška leta in z veliko ljubeznijo slikal svojo mater, ta ljubezen oziroma vrednota je zelo poudarjena tudi v zbirki Podobe iz sanj, v kateri je sicer največ govora o prvi svetovni vojni in usodi naših ljudi v njej. 
Med obsežnejšimi pripovednimi deli so najbolj znane naslednje povesti ali/in romani: Na klancu, Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica. Roman Na klancu je umetniška podoba Cankarjeve družine in njegove mladosti. Z njim je postavil spomenik svoji materi, kot je sam zapisal, v bistvu pa gre za prikaz revščine in propadanja našega naroda. Osem poglavij povezuje zgodba o Francki, zapostavljeni nezakonski hčeri, ki zraste v skromno dekle in žrtvujočo se mater in ženo. V podobi brezupnega teka za vozom je Cankar prikazal vso nemoč v boju za boljše življenje. Vendar zaključek romana ni pesimističen, saj je nakazan tudi izhod iz brezupa, in sicer v izobraževanju in socialnem prebujanju ljudstva.
Ta pot pa je vse prej kot enostavna, kot je prikazano v povesti Martin Kačur. Mlad učitelj idealist se v želji, da bi zaostalo in zatirano ljudstvo prebudil (izobrazil) sooči z ovirami v podobi župnika in nadučitelja. Kazensko je premeščen v zakotno vas Blatni dol, kjer se začne njegova pot navzdol. Po nesreči se mu tudi zakonska zveza in čeprav ga premestijo na boljše službeno mesto se dokončno zlomi, ko mu umre še sin.
V povesti Hlapec Jernej in njegova pravica nas Cankar seznani s socialno problematiko na kmetih. Zgodba o hlapcu Jerneju je resnična zgodba nekega hlapca, ki ga je Cankar spoznal med volilno agitacijo. Po 40 letih dela, ga je gospodarjev sin vrgel na cesto. Pravico išče od sodišča do sodišča in celo na Dunaju, a jo ne najde. Zato jo vzame v svoje roke – zažge Sitarjevino, vaščani pa Jerneja zgrabijo in ga vržejo v ogenj.
Ivan Cankar je Slovencem še bolj kot pesnik in pripovednik znan kot dramatik. Med njegova najpomembnejša dramska dela sodi tudi komedija Za narodov blagor, v kateri smeši predstavnike slovenske buržuazije, ki govoričijo o narodovem blagru, a skrbe le za svoje koristi.
Drama Kralj na Betajnovi prikazuje gospodarsko propadanje slovenske vasi in porajanje zgodnjega kapitalizma. Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski je satira zoper lažno rodoljubarstvo in moralo. V drami Hlapci je pisatelj upodobil slovenske politične razmere v prvem desetletju 20. stoletja in razgalil nekatere značaje, predvsem učitelja Jermana, ki zdvomi nad ljudstvom. Njegovo delo nadaljuje kovač Kalander, ki med drugim izgovori verjetno najbolj poznano in še vedno aktualno misel: hlapci za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, gospodar se menja, bič ostane!
Cankar je kot pripovednik in kot dramatik dvignil našo besedno umetnost na svetovno raven, kar dokazuje tudi veliko število prevodov njegovih del v tuje jezike. Največ prevodov je zaradi svoje umetniške vrednosti doživela zgodba o hlapcu Jerneju. Zaradi omejenega prostora vseh Cankarjevih del niti našteti ni mogoče, kaj šele predstaviti s stavkom ali dvema. Tudi za navedbo drugih pisateljevih aktivnosti in vlog je prostora premalo. Vsekakor pa je treba povedati, da ni prav nič čudnega, če se največji hram kulture in umetnosti na Slovenskem imenuje po njem.
Tomaž Štefe