Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Volbenka
Zadnji dan v oktobru goduje sv. Volbenk (na Štajerskem mu pravijo Bolfenk, v Beneški Sloveniji pa Štoblenk), nemško Wolfgang. Svetnik je živel na prehodu iz desetega v enajsto stoletje. Kot škof v Regensburgu ima zasluge, da je bila ustanovljena nova škofija v Pragi. Po legendi pa je postavil tudi cerkev v Aberseeju na Zgornjem Avstrijskem. Kraj, kjer naj bi cerkev stala, je določil tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. To dejanje je pomenilo star pravni obred za priposestvovanje zemljišča. Zato ga upodabljajo s sekiro. Tudi na Slovenskem povezujejo “zadeganje” sekire s sv. Volbenkom.
Legenda pripoveduje, kako je hudič oviral zidavo cerkve, zato se je Volbenk z njim domenil, da mu prepusti prvega romarja, če mu bo pomagal zidati cerkev. Hudič privoli, Volbenk pa prosi Boga, naj mu da takega romarja, ki nima duše. Po cesti pride volk, napravljen v romarja (s palico v gobcu in brašnom na vratu). Hudoba se brani, a ker se nista dogovorila za romarja z dušo, je vrag moral vzeti volka. To legendarno pripoved, ki se je ohranila na Gorenjskem, povezujejo s cerkvijo sv. Volbenka nad Logom pri Poljanah nad Škofjo Loko. Sv. Volbenk je bil na Slovenskem češčen kot zavetnik pastirjev, drvarjev, oglarjev, brodarjev in rezbarjev. Priporočali so se mu bolniki na očeh, proti bolečinam v trebuhu, krvotoku, kapi, bolečinam v nogah in protinu. Še v začetku tega stoletja so k sv. Volbenku v poljanski fari romali slepi. Danes romarjev ni več. Ostala pa je mogočna cerkev, ki je pravi biser med slovenskimi božjepotnimi svetišči.
Gradbeniki so dobro vedeli, kam morajo postaviti cerkev, če hočejo, da jo bo videlo in obiskalo čim več ljudi. Na terasastem pomolu nad poljansko Soro stoji na višini 488 metrov dvostolpna cerkev, ki daje pečat vsej dolini. Skupaj s Tavčarjevino na Visokem, ki leži v dolini nedaleč stran, pa pomeni eno največjih znamenitosti naše domovine. Cerkev je bila pozidana v drugi polovici 17. stoletja in je odličen primer stavbarstva takratnega časa. Stavba sodi med najlepše slovenske primerke pozne renesanse ob prehodu v barok. Vhodno pročelje z dvema zvonikoma (kar škoda je, da nimata več značilnih čebulastih streh) ima lope, ki so dajale zavetje romarjem. Tu je tudi posebna lopa z oltarjem (žal je ta “izgubil” že vse okraske in kipe), kjer so maševali množicam, ki niso mogle v svetišče. Ob cerkvi je bil nekoč zid z večjimi nišami. V njem so bile spovednice, še danes sta se ohranili dve kot priči časov cvetočega romanja in spokornih opravil. Take niše za spovednice na prostem so bile nekoč po številnih božjih poteh. Največ se jih je ohranilo na Dobrovi pri Ljubljani. Marsikje pa so jih podrli, tudi pri sv. Volbenku jih je bilo nekoč več.
Cerkev ima visoko in razmeroma kratko ladjo ter prezbiterij. V njej so trije baročni oltarji, v ladji pa je bila ob razmahu češčenja sv. Frančiška Ksaverija prizidana še niša z njegovim oltarjem. Vanj so pozneje postavili sliko Brezmadežne. Zanjo pravijo, da je eno najlepših del Janeza Šubica. Sploh so se Šubici, ki so izhajali od tod, zapisali v tukajšnjo cerkev z velikimi črkami. Slike v obeh stranskih oltarjih so delo Janeza Šubica. Naredil jih je na Dunaju leta 1882. V glavnem oltarju tron zakriva slika Alojza Šubica. Naredil jo je leta 1891 v “Monakovem” (München), kakor je sam zapisal na sliko ob svoj podpis. Slike, oltarji in arhitektura se v tej cerkvi dopolnjujejo in tako nakazujejo tisto skladnost, ki bi morala vladati v človeku, ko poroma sem. Tu, sredi narave je vse lepo in urejeno, prav cerkev je najbolj zgovorno znamenje, da je tako.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Poljane nad Škofjo Loko
Predmost 50
4223 Poljane nad Škofjo Loko
Telefon: (04) 518 50 00
Dostop: z avtom do cerkve, z avtobusom do Loga.
Glavni shod: prva nedelja v avgustu.
[wpgmza id=”5″ marker=”88″ zoom=”11″]