Doma Izleti Etno kmetije Finžgarjeva hiša v Doslovčah

Finžgarjeva hiša v Doslovčah

Zunanjost obnovljene hiše.

Med hišami oziroma domačijami velikih Slovencev, ki so preurejene in vzdrževane kot muzej zavzema pomembno mesto tudi rojstna hiša pisatelja Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah pri Žirovnici na Gorenjskem. Skupaj s skednjem in majhnim kozolcem je vse skupaj videti kot muzej na prostem, hleva kot samostojne stavbe pa ni bilo preprosto zato, ker ni bilo potrebe zanj. Skromen hlev za dve goveji živini so prizidali kar h kleti hiše, saj niso imeli zemlje, ki bi jim dajala dovolj krme za večje število domačih živali.

Nekdanji cimrc, sedaj soba z vitrinami.

Iz povedanega sledi, da je Finžgarjeva družina po svojem socialnem položaju v vasi in tudi v takratni širši družbi sodila med nepriviligiran sloj kajžarjev, ki so morali namesto kmetovanja poiskati druge možnosti za preživetje. In v hiši pri Dolencu, kot se je po domače reklo pri Finžgarjevih, so jih tudi našli. Že Finžgarjevemu dedu je tkalska obrt prinašala kar nekaj dohodkov, sicer se ne bi lotil temeljite prenove in delne povečave majhne, stare lesene hiške. Res je, da je zaradi obnove obvisel nad kajžo tudi dolg v višini 1200 goldinarjev – poplačal ga je pisateljev oče, ki se je leta 1868 priženil k Dolencu. Njegov rod izvira iz južne Tirolske, pri čemer se domneva, da je šlo v tem primeru pravzaprav za rod ponemčenih Slovanov, saj so se nenavadno hitro in z lahkoto poslovenili.

Bogkov kot s postajami križevega pota.

O svojem očetu je Finžgar zapisal, da je znal vse. Bil je krojač, tkalec, oglar in celih 42 let tudi sadjar. Bil je eden najpomembnejših sadjarjev na Gorenjskem v tistem času. Sam in skupaj z drugimi je vzgojil kakih 250 vrst sadja in na eno jablano je za šalo cepil 30 različnih vrst jablan. S sadikami je zalagal Gorenjsko, Koroško, Furlanijo itd. Denar za poplačilo dolgov je prihranil predvsem kot krojač in tkalec na avstrijskem Koroškem. Bil je odličen izdelovalec irhastih hlač in kožuhov. Ovčje kože je najraje – češ, da so najbolje ustrojene – kupoval v Kranju od Trentarjev.

Doslovče so gručasta vas pod Rebrijo, le streljaj od Breznice in dva streljaja od Prešernove Vrbe. V času postavljanja majhne, lesene in do polovice podkletene hiše ob koncu 18. ali v začetku 19. stoletja je bilo v vasi domnevno le osem hiš, kajti ta hiša je ob svojem nastanku dobila številko 9. Postavljena je, tako kot se za kajžo “spodobi”, na težje dostopnem svetu nad koritom, nad katerim je pozneje zraslo še nekaj revnejših hiš. Kot po pravilu so bile revnejše domačije v Sloveniji vedno odrinjene na rob vasi, ali/in na težje dostopne terene.

Prenova hiše in preureditev v muzej

Črna kuhinja s posodami in kuhinjskim orodjem.

Prvo večjo prenovo je hiša doživela leta 1849, to je v letu, ko je umrl dr. France Prešeren.To letnico so zapisali nad kamrino okno. Kot rečeno, se je te zares temeljite prenove lotil pisateljev ded. V kleti je prizidal hlev in nad njim povečal kamro in prizidal je tudi kamnito shrambo. Namesto majhnih linic, ki so jih zapirali z lesenimi zapahi (okna na smuk), je hiša dobila večja okna s kovanimi mrežami. Vse zunanje in notranje stene so obili z letvami, ometali in pobelili.

Prizadevanja, da se v rojstni hiši Frana Šaleškega Finžgarja uredi spominski muzej segajo v leto 1963, do udejanjenja pa je prišlo šele ob stoti obletnici pisateljevega rojstva leta 1971. Pri tem jih je vodila želja, da bi hišo uredili takšno, kakršna je bila v času Finžgarjevega otroštva. Tudi zato je z etnološkega vidika še kako zanimiva. Na pisatelja samega še najbolj spominja stalna razstava v kletnih prostorih nekdanjega čevdrca, cimrca in stale, v katerih so v vitrinah razstavljene slike, fotografije, listine, knjige in posamezni predmeti, ki spominjajo na pisatelja in njegov rod. Zadnja štiri leta za hišo skrbi Gorenjski muzej Kranj, oskrbnica je gospa Mira Novak, ki o življenju in delu pisatelja Finžgarja ve skoraj vse.

Opis hiše

Finžgarjeva hiša na posnetku pred obnovo.
Kamra s posteljo, zibko in skrinjo.

Največji prostor v hiši je hiša, kar se kot pravilo ponavlja (skoraj) pri vseh hišah, ki smo jih doslej obravnavali v tem projektu. Ob tem morda ne bo odveč, če povemo, da so bile najstarejše hiše pravzaprav enoprostorne zgradbe in pojem hiša se je nanašal na zgradbo in edini prostor v njej. Ko so stavbe postopoma začele dobivati več prostorov, je največji prostor tudi še potem ostal hiša. V Finžgarjevi hiši “hiša” ni bila samo bivalni prostor, marveč tudi delavnica, v kateri sta bila “zaposlena” dva delavca. Na statvah se je trudil ded, ki je tkal platno, za šivalnim strojem pa je irhaste hlače in kožuhe in tudi še kaj drugega šival pisateljev oče. Bil je prvi krojač, ki je imel šivalni stroj daleč naokoli in prav ta stroj še danes stoji v hiši, kakor tudi dedove statve.
V kotu pod križem stoji razmeroma majhna miza s klopmi okoli nje, nad njo v kotu pa visi razpelo. Ta bogkov kot je nekaj posebnega zato, ker je na vsaki strani križa obešenih po 7 postaj križevega pota, malega formata. Od tega so le tri postaje originalne v barvah, češkega izvora iz srede 19. stoletja, ostale postaje so bile uničene med bombardiranjem Finžgarjeve hiše v Trnovem v Ljubljani. Nadomestili so jih s črnobelimi kopijami. V Finžgarjevem času so bile v hiši in so še danes poslikana skrinja, kolovrat, motovilo, ahle za česanje volne in tudi majhna polička za nabožne knjige, ki jo obiskovalec komaj opazi. Pritrjena je na nosilni tram ob steni. Strop v hiši ter v vseh kletnih prostorih je lesen in dobro ohranjen. Za vrati, nasproti bogkovega kota stoji peč, ki je pravzaprav kopija stare peči. Po starih predlogah so jo izdelali v Ljubnem, z ljubensko Marijo na vogalnem elementu. Okrog peči so tako kot se spodobi, klopi.

Vhod v kamro je iz vogala “hiše”. Kamra v Finžgarjevi hiši je razmeroma velika, saj so jo povečali potem, ko so leta 1849 k hiši prizidali hlev v kleti. Povečan del kamre je tedaj dobil poševni strop, oziroma mansardo. Kamra je tako najmlajši prostor v hiši. V njej sta dve postelji, zibelka in skrinja z nekaj oblačili v njej. Za vrati na obešalniku visi kožuh, ki ga je izdelal Finžgarjev oče in v steni za njim je tudi vzidana omarica. Iz dejstva, da je kamra nad hlevom pa sledi tudi to, da je bila vsaj delno tudi ogrevana.

Vhod v hišo ima nadstrešek in je na ta način zaščiten. Veža in kuhinja sta v bistvu en sam črn prostor, s tem, da ima obiskovalec navzlic temu občutek, da sta to dva prostora, predvsem zaradi stopnic, ki vodijo na podstrešje, na katerem je bilo ponavadi polno sena. Dimnik iz črne kuhinje je bil sprva lesen, pozidali so ga šele v 70 letih 19. stoletja, ko je Finžgar hodil v osnovno šolo v Breznico. V veži sta dve vzidani omarici, zgornja in spodnja, zgornja je bila gospodarjeva, spodnja pa od gospodinje. Iz majhne črne kuhinje z obokanim stropom je še vhod v majhno zidano shrambo, v kateri je shranjenih več posod in drugih predmetov.

Statve, na katerih je tkal pisateljev ded.

V kleti so bili oziroma so še trije prostori. Največji oziroma zadnji prostor je bil cimrc (soba), v katerem sta spala ded in teta Neža. Med počitnicami je v njem večkrat spal tudi Fran Šaleški Finžgar. Ko je nekoč prišel peš iz Ljubljane je nepretrgoma spal 18 ur in niti huda nevihta ga ni zbudila. Cimrc je dokaj spodoben prostor z dnevno svetlobo, lesenim stropom in tlakovanim podom. Nekoč je v tem prostoru stala manjša peč, ki pa je sedaj ni več.
V čevdrcu (kleti) so shranjevali jabolka in krompir, obvezno pa je bila v njem tudi kad s kislim zeljem. V štali (hlevu) so imeli kravo in telico, dve kozi in nekaj kokoši. Danes v lepo obnovljene kletne prostore ni več dveh vhodov, pač pa samo eden in tudi stene, ki je ločevala hlev od kleti ni več.

Finžgarjeva rojstna hiša je krita s skodlami in tudi zato jo lahko opredelimo kot alpski tip hiše. Dejstvo, da je imela tudi dimnik pa jo uvršča med razvitejše tipe alpskih hiš.Po svojih dimenzijah je to manjši objekt, ki pa je v funkcijskem smislu služil številnim namenom. Je pravi zgled in biser racionalne izrabe prostora oziroma prostorov, v katerih so se stanovalci zelo verjetno zelo dobro počutili. Hiša je bila topel dom tako za mladega Franceta, kakor tudi za vse ostale. Danes ta dom obiskujejo največ šolske skupine in upokojenci, prav pa bi bilo, če bi ga v večjem številu obiskovali tudi vsi ostali prebivalci Slovenije. V zadnjih letih se število obiskovalcev vrti okoli številke 9000 na leto. V bližini hiše je že od nekdaj stal skedenj, s tem, daje skedenj, ki sedaj stoji na mestu  starega povsem nov, zgrajen leta 1971. Kritje z deskami. Stari skedenj je bil tako kot tudi hiša prvotno krit s slamo. Pod njim so uredili sanitarije. Še nekoliko dlje od hiše stoji manjši kozolec, ki gaje postavil Finžgarjev oče.

Avtor: Tomaž Štefe

 

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: