Doma Izleti Etno kmetije Jurčičeva domačija

Jurčičeva domačija

Jurčičeva rojstna hiša

Jurčičeva domačija je ena tistih domačij, ki v vseh pogledih izpolnjuje kriterije za uvrstitev v našo rubriko Slovenske domačije. Je vzorno urejena in vzdrževana domačija, ki v neposredni okolici pa tudi v širšem slovenskem prostoru funkcionira kot muzej na prostem. Za domačijo enega velikih Slovencev se to tudi spodobi. Za njeno vzdrževanje skrbi občina Ivančna Gorica, oziroma Zveza kulturnih društev Ivančna Gorica.
Veliki večini Slovencev je dobro znano, da se Jurčičeva domačija nahaja v prijazni dolenjski vasici Muljava, ki je in bo za vedno ostala neločljivo povezana z imenom Josipa Jurčiča. Tu je Jurčič preživljal mladostna leta in se v njo pravzaprav vračal vse svoje življenje. Morda ne toliko fizično, pač pa v duhu, saj se je v svojih delih neprestano vračal v domače okolje, k likom ali/in življenju ljudi v tem okolju.

Vas Muljava

Gospodarsko poslopje

Muljava je v osnovi gručasto naselje, razdeljeno na dva dela. Vzhodni, ravninski del obvladuje gotska, podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja s freskami Janeza Ljubljanskega, z zlatim in lepo obnovljenim baročnim oltarjem. Zahodni del je zrastel na brežini in sredi tega dela vasi se nahaja tudi kompleks stavb, ki dandanes sestavljajo Jurčičevo domačijo.
Stanovanjski hiši so se namreč kasneje pridružila še druga gospodarska poslopja, ki so neurejeno razporejena okoli hiše: kozolec – topler, vodnjak in gospodarsko poslopje s hlevom. Ob stoletnici izida prvega slovenskega romana Deseti brat leta 1866, je Jurčičev dom prevzel v oskrbo Slovenski etnografski muzej, ki je v letih do 1979 domačijo dopolnil še z nekaterimi objekti: čebelnjakom s kopijami panjskih končnic, kaščo, sušilnico za lan in bajto – Krjavljevo kočo. K Jurčičevi domačiji na nek način spada tudi naravni amfiteater v neposredni bližini, kjer domača gledališka skupina tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela. V gospodarskem poslopju – nekdanjem hlevu – se vrstijo etnološke razstave.

Splošne značilnosti stanovanjskih stavb na Dolenjskem

Krjavljeva koča

Številni raziskovalci stavbarstva na slovenskem podeželju obravnavajo stanovanjske stavbe v dolenjski arhitekturni regiji kot orednjeslovensko hišo. Znani arhitekt Mušič je že leta 1947 zapisal: “Ta skupina kmetskih hiš združuje v sebi več hišnih oblik, ki se na njenem obrobju spajajo z alpskimi, vzhodnoslovenskimi in mediteranskimi posebnostmi. Osrednjeslovenska hiša je, če se smemo tako izraziti, najbolj slovenska, najmanj vplivana od zunaj”. V ravninskem svetu prevladujejo nepodkletene stavbe, v gričevnatem pa vrhhlevne ali vrhkletne stavbe, ki so prilagojene reliefu.

Tlorisna zasnova zidanih večceličnih stanovanjskih stavb se je pri vseh tipih stavb razvila iz trocelične (“hiša” – veža s kuhinjo – “mala hiša” ali “mali konec”) zidane, delno zidane in delno lesene ali lesene hiše, prilagojene kmečkemu načinu življenja in dela. Pravokotni tloris pritličnih stavb je zasnovan simetrično. V osi objekta je veža, v njenem podaljšku je kuhinja. Na eni strani veže je “hiša” s kamro, na drugi strani je “mala hiša” s shrambo.

Jurčičeva rojstna hiša

Nekdanja kašča, sedaj literarna zbirka
Črna kuhinja

Skoraj vse povedano o dolenjski oziroma osrednjeslovenski hiši velja tudi za Jurčičevo rojstno hišo. Leta 1826 jo je postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Jurčičevi predniki so bili po dotedanjih opredelitvah kajžarji, torej bolj kot ne revna kmečka in deloma tudi obrtniška družina. Pri gradnji pritlične, delno podkletene in zidane hiše so se zgledovali po najviše razvitih dolenjskih domovih tedanjega časa. Tlorisna (talna) zasnova je klasična, z osrednjo vežo s črno kuhinjo, hišo in kamro na eni, ter štibelcem in shrambo na drugi strani.
Zidan hlev v kleti in lesen skedenj nad njim sta bila prizidana kasneje. Leta 1921 so pisateljevi nečaki na dvorišču postavili samostojno gospodarsko poslopje s hlevom, svinjakom, listnikom in skednjem, še prej pa kozolec – toplar ob robu vrta. Stari hlev v prizidanem delu hiše se je zato spremenil v klet, skedenj pa v kaščo. Takšna je domačija ostala vse do leta 1954, ko so jo ob 110 letnici pisateljevega rojstva uredili in spremenili v muzej. V kašči so kasneje postavili oziroma razstavili različna gradiva (slike, knjige in druge tiskane materiale), ki pričajo o življenju in delu pisatelja Josipa Jurčiča. Posebej je treba ob tem omeniti še kamnito ploščo pri vhodu v hišo, na kateri piše: V tej hiši je bil porojen v 4. marcija 1844 leta Josip Jurčič, pesnik in pisatelj slovenski. Postavil hvaležen narod slovenski 1888.
K celotnemu kompleksu so dodali še čebelnjak, kaščo, pod in Krjavljevo bajto, ki ponazarjajo način življenja v 19. stoletju. Krjavljeva bajta je lesena miniaturna stavba na robu gozda, s še bolj miniaturnimi prostori v njej. Po nekaj stopnicah vstopimo v majhno kuhinjo z ognjiščem, za katerim je majhen prostor s posteljo in majhno krušno pečjo. Ob bajti je še majhen pokrit prostor za kozo.

Opremljenost bivalnih prostorov

Del hiše in vhod v kamro
Štibelc s čevljarskim strojem

Glede same opremljenosti bivalnih prostorov v Jurčičevi hiši pravzaprav ni povedati kaj posebnega. Gre za zelo standardno (klasično) opremo. Kuhinja je črna z odprtim ognjiščem, ob katerem je dokaj neudoben vhod v klet. Posodje in orodje v kuhinji je tipično osrednjeslovensko. V hiši je na levi strani pod bogkovim kotom miza z mentergo in klopmi okoli nje; na desno od vrat je postelja za starše in zibelka, v kateri so zibali tudi kasnejšega pisatelja. Posebej je treba omeniti še relativno majhno krušno peč s klopmi okoli nje.
Med pečjo in posteljo sta dve stopnici, ki vodita v otroško sobo (stopnice so zato, ker je pod tem prostorom klet) s posteljo takoj za vrati, blizu peči. Pod oknom je miza in nasproti nje skrinja.
Še več stopnic kot iz hiše v kamro je treba prestopiti, če hoče obiskovalec iz veže v štibelc. V njem je postelja in čevljarski šivalni stroj in nekaj orodja potrebnega za izdelavo oziroma popravilo čevljev. Ded je bil namreč tudi čevljar. V shrambi je na policah precej različnih posod, ki pa vse niso domače, ampak so prinešene tudi od drugod.

Na koncu je treba povedati, da je domačija pisatelja Josipa Jurčiča sčasoma postala pravi etnografski muzej na prostem, ki ga letno obišče več kot 15.000 ljudi. Pri tem pa niso všteti tisti, ki se udeležijo tradicionalnega pohoda po Jurčičevi poti. Ob 150 letnici Jurčičevega rojstva so namreč slovenski planinci začrtali pešpot po Deželi Desetega brata, ki pelje od Višnje Gore, mimo Starega gradu, mimo vasi Pristava in Zavrtače, mimo hotela na Polževem, mimo razvalin gradu Kravjek, čez vas Oslica do Jurčičeve domačije. Pot je dolga 15 km in za hojo po njej pohodniki porabijo dobre tri ure.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: