V naši rubriki Veliki Slovenci doslej še nismo predstavili nobenega slovenskega astronoma, čeprav smo jih imeli kar nekaj. Herman Potočnik – Noordung seveda ni bil astronom, ampak inženir in strokovnjak za vesoljsko tehniko. Začetnika slovenske astronomije na univerzitetni ravni sta bila prof. A. Peterlin in prof. F. Dominko. Medtem ko je bil prof . Peterlin pravzaprav profesor fizike na Univerzi v Ljubljani (na tem področju je postal svetovno priznani znanstvenik), je pa res, da je prav on dal pobudo za ustanovitev katedre za astronomijo in tudi pobudo za ustanovitev astronomskega observatorija, ki je bil nekaj let kasneje leta 1959 pod vodstvom prof. Dominka zgrajen na Golovcu v Ljubljani.
V zvezi z imeni teh dveh slovenskih astronomov verjetno smemo ugotoviti, da jih nekoliko bolj razgledana javnost pozna, zelo malo Slovencev pa ve, da smo imeli nekaj pomembnih astronomov tudi že v preteklosti, in sicer v 15. in 16. stoletju. To odkrivamo šele sedaj, z veliko zamudo. V omenjenem času so živeli trije pomembni astronomi slovenskega rodu. Bili so res pravi učenjaki – humanisti, ki so vsi zaključili matematične študije na dunajski univerzi, bili tam profesorji, dva celo rektorja univerze. To so bili Bernard Perger iz Slovenskih Goric, Andrej Perlah iz Svečine pri Mariboru in Jakob Strauss iz Ljubljane. S svojimi deli so pomembno zaznamovali svoj čas. Proslavili so se tudi v drugih vedah, vendar pa predvsem kot astronomi. Eden od znanih Slovencev, ki se je poklicno ukvarjal z astronomijo je bil tudi Avguštin Hallerstein.
Nenavadna življenska pot A. Hallersteina
Rodil se je 18. avgusta 1703 v plemiški družini v Mengšu. Oče je bil baron Janez Ferdinand Haller pl. Hallerstein, mati pa Suzana Elizabeta, rojena Erberg.V družini se jima je rodilo 11 otrok. Avguštin je osnovno šolo obiskoval v Mengšu, v Ljubljani pa je dokončal jezuitsko gimnazijo in študij filozofije. Leta 1721 je vstopil v jezuitski red in nadaljeval študij astronomije in matematike na različnih avstrijskih univerzah. Po nekajletnem pedagoškem delovanju je bil imenovan za vodjo jezuitskega kolegija v Temišvaru in leta 1735 se mu je tudi uresničila želja postati misijonar in to na Kitajskem.
Iz Genove je po daljšem postanku v Lizboni, kjer ga je dvorni astronom Carbon upeljal v astronomijo, je nadaljeval pot okoli Rta dobre nade, priplul najprej do Mozambika in se nato za daljši čas ustavil v portugalski koloniji Goa, kjer je končno opravil slovesno zaobljubo. Od tam je nadaljeval pot v Macao, od koder je bil marca 1739 poklican na kitajski dvor v Peking. Za časa bivanja v Macau je naredil zemljevid mesta in okolice, se učil kitajščine in se izpopolnjeval v matematiki.
Že po nekaj letih na dvoru je postal član kitajskega matematičnega kolegija in leta 1746 tudi njegov predstojnik. Temu kolegiju je bila priključena tudi astronomija. Bil je dvorni astronom in za številne zasluge povzdignjen v mandarina. Poleg obsežnih astronomskih raziskav je kar štirikrat prepotoval Kitajsko, ter zbiral podatke o prebivalstvu in pokrajinah. S pomočjo statistike je ocenil število prebivalcev in njihov letni prirastek, kar je takrat vzbudilo mnogo razprav v zahodnem svetu. Prišel je do številke 198.213.713. Kartiral je Mandžurijo in sicer v zvezi s pripravo velikega atlasa Kitajske, ki je izšel leta 1769. Zaradi odličnega znanja kitajskega in portugalskega jezika je bil tudi uspešen diplomat in pogajalec na cesarskem dvoru.
Vse od leta 1746 je Hallerstein vzdrževal živahne stike z evropskimi ustanovami. Dopise z izrazito strokovno vsebino je pošiljal londonski Kraljevi družbi, Cesarskemu astronomskemu observatoriju na Dunaju in akademiji v Sankt Peterburgu. Prav ta akademija ga je zaprosila za podatke o razmerah na Kitajskem. Postal je tudi njen član in leta 1765 tudi njen zunanji član.
Med deli, ki jih je napisal Hallerstein je največ astronomskih: Popolne študije o astronomskih inštrumentih (1744), Astronomska opazovanja od leta 1717 do 1752 (izdano na Dunaju leta 1768) in Zvezdni katalog 1757. Poleg astronomskih del je zapustil več naravoslovnih in etnografskih zapisov o takratni Kitajski. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se je Hallerstein ves čas zavedal, da je njegova prva naloga misijonarska, vendar mu ni uspelo, da bi pri oblasteh dosegel večjo zaščito misionarjev. Z leti je njihovo število začelo upadati in kmalu po njegovi smrti je bil jezuitski red na Kitajskem ukinjen. Ko je izvedel za razpust jezuitskega reda v Evropi leta 1773 ga je zadela kap, njene ponovitve 29. 10. 1774 pa ni več preživel. Na cesarske stroške je bil pokopan na pekinškem jezuitskem pokopališču.
Med Hallersteinovo zapuščino v jezuitski knjižnici v Pekingu je ohranjena – to bodi povedano kot zanimivost – tudi knjižica v slovenskem jeziku, in sicer je to Stržinarjeva slovenska pesmarica, ki je bila natisnjena leta 1729 v Gradcu in ki jo je Hallerstein vzel s seboj za svojo popotnico. Očitno je slovensko znal. Zelo malo verjetno pa je, da so naši olimpijci sploh že kdaj slišali za Hallersteina, kaj šele, da bi obiskali njegov grob.
Povzeto po reviji Moja Slovenija