Vsebina:
Friderik (Fritz) Pregl, nobelovec za kemijo in zdravnik
Friderik Pregl se je rodil v Ljubljani 3. septembra 1869 v hiši št. 19 v bližini Križank, v današnji Gosposki ulici. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani; v obeh šolah je bila učni jezik nemščina, s tem, da so v veliki večini poučevali slovenski učitelji. Kot piše Sandi Sitar v knjigi Sto slovenskih znanstvenikov ocene v maturitetnem spričevalu niso bile prav blesteče, iz slovenščine je dobil zadostno šele pri popravnem izpitu.
Po očetovi smrti se je mati, po rodu Nemka, s sinom preselila v Gradec, kjer je Friderik nadaljeval študij na tamkajšnji univerzi. Leta 1894 je bil promoviran iz medicinskih ved. Že pred tem je opravljal delo asistenta, pet let za tem pa je postal docent in leta 1904 tudi izredni profesor za fiziološko kemijo na graški medicinski fakulteti. Leta 1910 je postal redni profesor na univerzi v Innsbrucku in hkrati tudi predstojnik medicinsko – kemijskega inštituta. Že po treh letih se je vrnil na univerzo v Gradcu kot redni profesor in predstojnik enako imenovanega inštituta kot je bil tisti v Innsbrucku. V letih 1920 – 1921 je bil rektor univerze v Gradcu.
Že v času študija in še bolj kasneje se je Pregl temeljito pogljabljal v skrivnosti (fizikalne) kemije. Izpopolnjeval se je pri številnih raziskovalcih v različnih centrih, v Pragi, Tubingenu, Leipzigu in Berlinu. Največji vpliv na Pregla sta imela rusko – nemški fizikalni kemik Wilhelm Ostwald, ki je deloval v Leipzigu in nemški fizik Emil Fischer, ki je deloval v Berlinu. Prvi z natančnimi merskimi metodami pri fizikalni kemiji, drugi s temeljnimi spoznanji v organski kemiji. Oba sta postala tudi Nobelova nagrajenca. Takoj po vrnitvi v Gradec se je Pregl osredotočil na področje elementne analize kemičnih spojin, še posebej žolčnih kislin. Pri tem ga je najbolj motila prevelika poraba raziskovalne snovi, 200 – 300 mg za odmerek pri vsaki elementni analizi. Zato je svoje nadaljnje znanstveno delo usmeril v zmanjševanje količine snovi, namenjene analizi.
Znanstveno delo
"Pregl velja za utemeljitelja mikroanalize organskih spojin, ki je zelo pomembna zlasti pri biokemičnih raziskavah, za katere je mogoče praviloma pridobiti le majhne vzorce za analize, " je zapisala Aleksandra Kornhauser v Enciklopediji Slovenije. Svojo mikroanalizo je začel razvijati že v Innsbrucku pri raziskavah žolčnih kislin, še intenzivneje pa po preselitvi v Gradec, kjer je od prof. Hofmanna prevzel stolico za uporabno medicinsko kemijo. Dotedanjo analizno metodo, ki je temeljila na sežigu organskih spojin in kvantitativnem določanju produktov sežiga, je bistveno izpopolnil z novo tehniko, za katero je potreboval do stokrat manj vzorca.
V sodelovanju s hamburškim podjetjem Kuhlmann je v analizo vpeljal bistveno bolj občutljivo tehtnico, ki je merila na tisočinko miligrama natančno. Pregl je bil namreč zelo spreten ustvarjalec aparatur in ob pomoči sodelavcev je izdelal zapleteno laboratorijsko napravo za mikroanalizo organskih spojin. Takšno napravo je leta 1925 podaril tudi ljubljanski univerzi.
O svoji kvantitativni organski mikroanalizi, ki ji je Pregl posvetil vse svoje življenje, je poročal v različnih nemških strokovnih revijah. Leta 1917 jo je celovito predstavil tudi v knjigi z naslovom Die quantitative organische Microanalyse (Kvantitativna organska mikroanaliza), ki je izšla pri založbi Springer v Berlinu. Do leta 1958 je delo doživelo sedem ponatisov in prevode v angleščino in francoščino. Preglova metoda je privabila v Gradec številne znanstvenike, ki so jo vpeljali v večino raziskovalnih laboratorijev v svetu. Omogočila je napredek na številnih področjih, zlasti na področju biokemije encimov, hormonov, vitaminov in žolčnih kislin.
Znanstveni uspehi in odmevne objave so Preglu prinesle velik ugled. Že leta 1914 je od Akademije znanosti na Dunaju prejel nagrado Justusa Liebiga, univerza v Goettingenu mu je leta 1920 podelila častni doktorat in leto za tem je postal član Akademije znanosti na Dunaju. Za odkritje "originalne metode mikroanalize organskih snovi" je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo in je tako edini znanstvenik slovenskega rodu, ki je dobil to priznanje.
Vabili so ga na številne univerze, tudi v Ljubljano, vendar je ostal zvest Gradcu, kjer je leta 1929 postal častni meščan. Po prometni nesreči leta 1930 je zbolel za pljučnico in še istega leta 13. decembra umrl, star komaj 61 let. Čeprav se je skoraj v celoti usmeril na nemško območje, je vseeno ohranjal stike z domovino in s slovenskimi znanstveniki.