Doma Slovenija Veliki Slovenci Anton Peterlin, svetovno znani fizik

Anton Peterlin, svetovno znani fizik

Anton PeterlinAnton Peterlin je eden redkih slovenskih fizikov, ki si je potom raziskovanja velikih molekul in polimerov pridobil velik ugled tudi v svetovnem merilu. Kot velikega Slovenca ga obravnavamo tudi zato, ker je bil velik zagovornik slovenstva, pravi prototip velikega Slovenca in svetovljana hkrati. Ozke materialne in še ožje duhovne razmere v Sloveniji so ga odnesle v širni svet, ki je znal, v nasprotju s slovensko ozkostjo, ceniti znanje in sposobnosti posameznika, ne glede na to od kod prihaja. Ob stoti obletnici njegovega rojstva leta 2008 sta SAZU in Inštitut Jožef Stefan o njem izdala obsežen zbornik.
 
Anton Peterlin se je rodil 25. septembra 1908 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti leta 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Izpopolnjeval se je na Dunaju in v Berlinu, kjer je proučeval notranjo zgradbo polimernih raztopin. Tu je leta 1938 na Humboldtovi univerzi tudi doktoriral. Leto za tem je postal docent za fiziko na ljubljanski univerzi, po vojni pa tudi redni profesor na Filozofski fakulteti in nazadnje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Kot profesor je vpeljal moderen študij fizike in prvi je razvil razmere za doktorski študij fizike na naših tleh.

Nasploh je Anton Peterlin v Sloveniji oral ledino na mnogih področjih. K sreči je imel poleg velikega talenta za raziskovanje tudi velike organizacijske sposobnosti. Od samega začetka je sodeloval pri ustanovitvi Fizikalnega inštituta SAZU, današnjega Inštituta Jožef Stefan, največjega inštituta te vrste v državi. V letih 1949 – 1959 je ta inštitut tudi vodil. V tem času je mlade fizike in druge znanstvene sodelavce pošiljal na specializacijo na (pri)znane tuje raziskovalne ustanove, s čemer se je oblikovalo jedro fizikov, ki so s svojim delom in dosežki začeli uspešno uveljavljati sebe in slovensko znanost v svetu.

Že kot direktor inštituta je kot vabljeni profesor predaval tudi na Waynski državni univerzi v Detroitu, po letu 1960 pa je svoje znanstveno in raziskovalno delo (lahko) nadaljeval samo še v tujini. Postalo mu je jasno, da ga domovina s kopičenjem vedno novih in nepotrebnih ovir ne potrebuje več, oziroma da ga pravzaprav odganja. Po odhodu v tujino leta 1960 je bil najprej eno leto profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu in hkrati vodja fizikalnega inštituta.

Nato je odšel v ZDA, kjer je takoj dobil profesuro na univerzi Duke v Durhamu v Severni Karolini, istočasno pa je postal tudi direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa v okviru Research Triangle Institute, ki ga je sam pomagal ustanoviti. Tu se je tudi popolnoma posvetil fiziki in kemiji osno orientiranih polimerov. To je bila ena od daljših postaj na njegovi življenski poti, saj je trajala skoraj 12 let, od 1961 do 1973. Naslednjih 10 let je delal v Državnem uradu za standarde v Washingtonu, od 1975 kot pomočnik šefa oddelka za polimere, in bil hkrati gostujoči profesor na univerzi Case Western Reserve v Clevelandu.

Anton Peterlin kot raziskovalec

Kot raziskovalec je najprej proučeval sipanje svetlobe v tekočinah in viskoznost razredčenih raztopin. Potem se je posvetil hidrodinamiki in optiki raztopin velikih molekul. Skupaj z H. A. Stuartom je leta 1943 v Leipzigu izdal knjigo Doppelbrechung (Dvojni lom). Nato se je posvetil proučevanju velikih molekul in polimerov in prav preko pomembnih dosežkov na tem področju je postal svetovno znan. Raziskoval je razvoj nadmolekularne strukture in lastnosti sintetičnih vlaken, izdelal je teorijo pretrga in plastične deformacije delno kristaliziranih, orientiranih polimerov – vlaken.

Objavil je okoli 360 znanstvenih in okoli 80 poljudnoznanstvenih člankov. Že pred vojno je bil dve leti urednik mesečnika Tehnika in gospodarstvo, takoj po vojni pa dve leti urednik Proteusa. Zelo mlad je že leta 1949 postal redni član SAZU in to je ostal celih 46 let, vse do svoje smrti leta 1993. Leta 1973 je postal član newyorške, leta 1974 član washingtonske Akademije znanosti in leta 1979 tudi dopisni član avstrijske Akademije znanosti. Bil je častni doktor univerz v Ljubljani in v Mainzu, častni član Inštituta Jožef Stefan, Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ter številnih združenj v Nemčiji in v ZDA.

Leta 1955 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1983 Kidričevo, vmes pa je leta 1972 s strani ameriškega fizikalnega društva prejel tudi Fordovo nagrado. V zborniku, ki sta ga ob 100. obletnici izdala SAZU in Inštitut Jožef Stefan je objavljenih več prispevkov, nekaj tudi v angleščini in nemščini, o življenju in delu Antona Peterlina, nekaj tudi ponatisov njegovih znanstvenih razprav. Poglavje z naslovom  Popularizacija znanosti in zavzemanje za slovenstvo prinaša tudi zapis o Peterlinovi poljudni astronomski dejavnosti in o njegovi skrbi za ohranitev slovenskega naroda.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: