Zadnje dni marca letošnjega leta je v Washingtonu potekal simpozij ob 80 letnici izida knjige Problem vožnje po vesolju, ki jo je napisal pionir kozmonavtike in umetnih satelitov Herman Potočnik Noordung. Poleg washingtonskega muzeja Smithsonian so pri organizaciji simpozija sodelovali tudi umetniki Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Miha Turšič, ter slovensko veleposlaništvo v Washingtonu. Med udeleženci so bili predstavniki NASE, Evropske vesoljske agencije (ESA), ter številni neodvisni strokovnjaki, kakršen je Frederic Ordway, ki je skupaj s pokojnim Arthurjem C. Clarkom sodeloval pri filmu Odiseja 2001 kot svetovalec za vesoljsko tehnologijo. S svojo prisotnostjo je Hermana Potočnika počastila tudi astronavtka slovensko – indijskega rodu Sunita Williams, ki je v vesolju preživela 195 dni.
Ob tem naj spomnimo na to, da so si med Slovenci največ vesoljskih
referenc doslej nabrali prav slovenski umetniki Dragan Živadinov, Marko
Peljhan in Primož Pislak. Ti so na prvem Noordungovem forumu na
Slovenski akademiji znanosti in umetnosti tudi predstavili iniciativo
za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije in ob tem opozorili na
raziskovalne in umetniške možnosti vključevanja Slovenije v vesoljske
integracije.
Kdo je bil Herman Potočnik Noordung
Kratko in
razgibano življenje Hermana Potočnika se je začelo 22. dec. 1892 v
Puli, končalo pa 27. avg. 1929 na Dunaju. Njegov oče Jožef je bil
visoki oficir v avstroogrski mornarici, katero glavno oporišče je bila
prav Pula. Hermanu je bilo komaj dve leti, ko mu je umrl oče, nakar se
je mati z družino preselila nazaj v Slovenijo. Nekaj otroških let je
preživel v Vitanju, osnovno šolo pa je začel obiskovati v Mariboru.
Mimogrede je treba povedati, da je imel Herman dva brata, ki sta bila
oba mornariška oficirja in sestro. Šolanje je nadaljeval na
vojaški šoli v Fischau in v Hranicah na Moravskem, nakar je odšel na
vojaško tehnično-inženirsko akademijo v Mödling blizu Dunaja in jo leta
1913 tudi uspešno zaključil. Njegova specializacija je bila gradnja
železnic in mostov.. Takoj po končani šoli je moral na fronto,
najprej v Galicijo in Bosno, nazadnje pa še na soško fronto. Med vojno
je zbolel za tedaj še neozdravljivo boleznijo tuberkulozo, zaradi
katere so ga leta 1919 tudi upokojili. Naslednjih 10 let je preživel v
težavnih povojnih razmerah, bolj ali manj osamljen in v boju s kruto
boleznijo.
Vsem težavam navkljub se je že leta 1918 vpisal na
dunajsko univerzo, smer strojništvo in elektrotehnika in je študij leta
1925 tudi uspešno zaključil. Diplomiral je kot specialist za raketno
tehniko, saj je že kot študent sodeloval v skupini, ki se je ukvarjala
z letalsko in raketno tehniko. Po končanem študiju se je v celoti
posvetil problematiki raketne in vesoljske znanosti in tehnologije. Na
teh področjih je zelo hitro napredoval, deloma tudi zato, ker se je v
duhu zelo intenzivno odzival na teze nekega drugega Hermana, to je
Hermanna Obertha, ki prav tako kot Potočnik velja za pionirja
vesoljskih poletov. Že decembra 1928 je z letnico 1929 pri založbi
Schmidt v Berlinu izšla Potočnikova knjiga z naslovom Problemi vožnje
po vesolju (Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen
Motor). Knjiga je izšla tik pred avtorjevo smrtjo.
Vsebina knjige
188
strani obsegajoča knjiga formata A5 je imela tudi 100 slik, oziroma
ilustracij, ki jih je narisal avtor sam. Vsebina knjige je razdeljena
na 62 poglavij z uvodom in zaključkom. Pomemben del knjige je posvečen
gravitaciji in načinom njenega premagovanja pri vesoljskih poletih.
Sicer pa je osrednja pozornost v knjigi posvečena vesoljskim postajam. Potočnik
je predvidel bivalno kolo kot nosilno obliko vesoljske postaje na
oddaljenosti 35.900 km od zemlje. To pomeni, da je predlagal
takoimenovani geostacionarni umetni satelit, kakršnih je danes
nameščenih že veliko. Zunanji premer kolesa naj bi bil 50 m in naj bi
se vrtelo okoli svoje osi z namenom, da ustvari umetno težnost v
bivalnem zunanjem obroču. V njem so bili prostori za laboratorije,
kabinete, kabine, delavnice, kuhinjo in kopalnico. Obstajala je tudi
krožna galerija. Line so služile opazovanju zemlje, osončja in zvezd.
Energijo naj bi vesoljska postaja pridobivala potom dveh velikih
vbočnih ogledal, ki bi žarčila sončno radiacijo na s tekočino
napolnjene grelne cevi. Ta tekočina bi z izparevanjem poganjala
turbine, ki bi proizvajale enosmerni električni tok. Para bi se nato
utekočinila v ceveh, nameščenih na osojni strani vbočnih ogledal. Pri
načrtovanju prodora v vesoljski prostor ter preživetje v njem je
Potočnik pokazal veliko inženirskega znanja, matematičnega in
risarskega talenta. Delo je sklenil s filozofsko mislijo o
samouresničevanju človeštva, ki se bo dopolnilo šele s prenosom
zemeljske kulture na druga vesoljska telesa. Potočnikova knjiga je
bila šele leta 1986 prevedena v slovenščino – prevedel jo je Peter
Srakar – že leta 1935 pa je bila prevedena v ruščino, v angleščino šele
l. 1999 (NASA) in v hrvaščino še pet let kasneje. V spominu na
pionirja vesoljskih poletov so njegovi privrženci uredili Spominsko
sobo v Vitanju, kjer je Herman Potočnik preživljal otroška leta. Soba
je odprta tudi za obiskovalce.
Novice 
