V Sloveniji je zelo razširjeno prepričanje, da Slovenci nimamo pravega in odgovornega odnosa do naše bogate stavbne in kulturne dediščine. Prepočasi spoznavamo, da bomo brez te dediščine (p)ostali povsem nezanimiv del(ček) globaliziranega sveta, v katerem se bomo z lahkoto povsem izgubili. K sreči se najdejo tudi posamezniki, ki se dobro zavedajo te nevarnosti in ki po svoji osveščenosti daleč presegajo slabo osveščeno slovensko povprečje.
Večina lastnikov ali/in upravljalcev slovenskih domačij, doslej že predstavljenih v naši rubriki Slovenske domačije, spada v to kategorijo. Mnogi so povsem samoiniciativno in brez pomoči širše družbene skupnosti vložili veliko časa, energije in sredstev v obnovo svojih domačij. Nekoliko lažje je bilo tistim, ki jim je na pomoč priskočila občina, morda kakšno podjetje ali ministrstvo za kulturo. Tudi primerov, ko so občine, krajevne skupnosti ali muzeji odkupili zapuščeno in propadajočo domačijo, jo v celoti obnovili in odprli za javnost, je precej.
V primeru Maticove etno hiše imamo opravka z zakonskim parom Ivanom in Marinko Šega, ki sta se po zaposlitvi v Ljubljani in upokojitvi vrnila v domači kraj Ravni Dol pri Sodražici na Dolenjskem. Najprej sta vikend hišico preuredila v čisto spodobno stanovanjsko hišo, nato pa sta se lotila zapuščenega skednja, zgrajenega 1928. Tudi v tem primeru je bilo treba najprej (idejno) domisliti in osmisliti bodočo funkcijo skednja, saj skedenj kot skedenj zanju ni imel nobenega pomena več. Ker je bilo v hiši ohranjenega veliko kmečkega in suhorobarskega orodja, se je kar sama od sebe ponudila bodoča funkcija skednja. Odločitev seveda ni bila lahka, kajti vedela sta, da jima bo to vzelo veliko časa in denarja. A ideja je bila tako mikavna, da se ji nista mogla upreti. Po nekaj manj kot desetih letih je namesto starega skednja, od katerega je ostalo le ogrodje, na istem mestu zrasel nov objekt, s povsem novo funkcijo. Tudi tisto kar je ostalo od starega skednja je bilo treba temeljito obnoviti in zaščititi. Da bi poudarila novo funkcijo objekta, sta ga poimenovala etno hiša, po hišnem imenu Pr’ Matic pa sta na predlog etnologa dr. Bogataja dodala še Maticova etno hiša.
Vas Ravni Dol
Kot rečeno se vas Ravni Dol nahaja v občini Sodražica, v južnem delu Slovenije. Od Ljubljane je oddaljena 45 km, od Kočevja 25 in od Cerknice 30 km. Na površina občine, ki ne znese niti 50 km2 je raztresenih 23 vasi, od katerih jih je 15 demografsko ogroženih. To velja tudi za vas Ravni Dol. Vseh prebivalcev v občini Sodražica je le nekaj več kot 2000.
Uro hoda od vasi Ravni Dol nas pot pripelje do Travne gore. Tri ure peš hoje pa potrebujemo, da pridemo do Boncarja, kjer so ostanki Rimskega zidu. Streljaj od etno hiše je Nova Štifta z leta1671 dograjeno baročno cerkvijo, ki je najbolj obiskana božja pot na Dolenjskem. Nekaj posebnega je tudi bolj oddaljena cerkev Sv. Marka, ki je ena najstarejših cerkva na Slovenskem in stoji na temeljih poganskega templja.
Maticova etno hiša
Iz povedanega sledi, da Maticova etno hiša kot objekt za nas ni posebej ni zanimiva. Zanimivo je tisto, kar je v hiši na ogled obiskovalcem. Vseeno je treba povedati, da je v pritličju z dvojnim vhodom urejen večji prostor, ki lahko sprejme 50 in več obiskovalcev istočasno. Skoraj logično je, da je za obiskovalce potrebno poskrbeti tudi z pritiklinami kot sta kuhinja in sanitarije. Vse to je tudi lepo urejeno v pritličju hiše, s tem da je dodan še majhen razstavni prostor za razstavo umetniških del in sobica s šestimi ležišči.
Nadstropni oziroma podstrešni del etno hiše je razdeljen na dva vsebinsko različna dela. Prvi del je urejen kot delovno – bivalni prostor, značilen za kraje v tem delu Slovenije, to je za tiste kraje, katerih prebivalci so si zimski čas krajšali z izdelovanjem suhe robe. Drugi del pa je urejen kot razstavni prostor za orodja in pripomočke, ki so jih uporabljali v kmečkem gospodarstvu.
Kot pripoveduje lastnih etno hiše so ljudje na tem koncu Slovenije po končanih delih na polju od sv. Mihaela do sv. Jurija, običajno preuredili svoj bivalni prostor v hiši v delavnico. Postelje in omare so umaknili v kote sobe, s čemer so dobili več prostora za orodja in naprave, ki so jih uporabljali pri izdelovanju suhe robe. Razmestili so jih okrog krušne peči, ki je tako postala osrednji element v prostoru, kar je bila glede na zimski čas tudi najbolj modra rešitev. Na peči in gartrih so se sušili razni izdelki, predvsem obodi za rešeta. Na klopeh okoli peči so ponavadi sedele ženske, ki so pletle podna za rete (rajte), na babi je gospodinja cepila leskove palice in jih strugala v vitre, obenem pa je z nogo gugala zibko, če je bil pri hiši dojenček.
Škafe in druge lesene posode so izdelovali moški, ki so jih preko poletja prodajali krošnarjem, ali pa so jih kar sami prodajali na sejmih in po vaseh. Ta način prodaje se je močno uveljavil po letu 1492, ko je cesar Ferdinand dal ljudem teh krajev posebni privilegij, po katerem so lahko po vsem cesarstvu prodajali suhorobarske izdelke.
Skozi dolgo vrsto let se je med ljudmi v teh krajih nakopičilo veliko znanja in veščin, ki so se prenašale iz roda v rod. Brez iznajdljivosti in specialnih orodij teh izdelkov sploh ni mogoče izdelovati. Razvila se je neka posebna suhorobarska kultura, ki vse do današnjih dni še ni povsem izumrla, čeprav se sooča z neenakopravno konkurenco – industrijo. V prispevku, kakršen je ta seveda ni prostora za podrobnejšo obravnavo in prikaz številnih veščin in izdelkov, ki so jih obvladovali suhorobarji. Bralec, ki se želi posebej seznaniti z zgodovino, širino in globino suhorobarske kulture bo moral potemtakem poiskati še druge vire informacij. Za začetek bo najbolje, da obišče Maticovo etno hišo.
Publikacija o etno hiši
Veliko si bo bralec lahko pomagal tudi s strokovno literaturo, med katero lahko uvrstimo tudi publikacijo, ki jo je napisal sam lastnik etno hiše Ivan Šega in ji dal naslov Etno hiša s poetičnim podnaslovom Pogled v zgodovino skozi zapuščino kmečkega gospodarstva v sodraško- ribniški dolini. Uvodoma je govora o kmečki hiši kot delavnici, tisti del, ki se na naša na suho robo pa je razdeljen na tri dele: vitrarstvo in podnarstvo; posodarstvo in žličarstvo (žlice, kuhalnice, trhtala – špredeln). Kratek opis izdelka in načina njegove izdelave je pri vsakem razdelku dopolnjen s slovarjem značilnih imen pripomočkov in njihovo uporabo.
Drugi del publikacije je posvečen opisu kmečkih strojev oziroma zapuščini preteklosti. V njem je predstavljenih 20 različnih kmečkih opravil ali/in orodij. Vse te naprave in orodja so v etno hiši tudi razstavljene in zavzemajo večji del podstrešnega razstavnega prostora. O vsaki napravi ali orodju ve lastnik etno hiše povedati veliko podrobnosti in zanimivih zgodb, česar se zelo dobro spominja iz svoje mladosti. Je prava zakladnica znanja o življenju na kmetih pred toliko in toliko leti. Med drugim je napisal tudi publikacijo o zgodovini čebelarstva v ribniški dolini. Ob tem velja povedati, da prav zdaj končuje razmeroma velik čebelnjak, v katerem bo uredil tudi prostor(ček) – komoro z mikroklimo, kakršna je v čebeljem panju. Balzam za odpravo živčnosti! Prezreti ne smemo niti tega, da je od Maticove etno hiše do cerkve pri Novi Štifti leta 2008 postavil tudi Križev pot, ki je speljan skozi borov gozdiček, v katerem se človek ob premišljevanju naužije miru in pridobi življenjsko energijo.
Povzeto po reviji Moja Slovenija
Na tej lokaciji ni rezultatov. Prosim poskusite znova.
