Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
Le nekaj manj kot sedem kilometrov iz Ljubljane v smeri proti Polhovemu Gradcu in Horjulu, potem, ko se skoraj že izvijemo iz goste ljubljanske megle, ki tako rada, posebno jeseni in pozimi leže po ljubljanski kotlini, leži Dobrova. Ta kraj zvenečega slovenskega imena naj bi bil po sodbi nekaterih zgodovinarjev zelo star. Njegova preteklost pa naj bi bila tesno povezana s cerkvijo Matere božje, saj znameniti opisovalec naših krajev Valvasor pravi o tem takole: “Ta cerkev je ena najstarejših cerkva v deželi Kranjski in zaradi obilnih čudežev tako zelo slovi, da Ijudje poleti dan za dnem tja romajo.” Operoz Janez Gregor Dolničar omenja v svojih spisih iz začetka 18. stoletja letnico 970 za začetek božje poti, a ne pove, kje jo je dobil. Legende in ljudsko izročilo jo prav tako postavljajo daleč nazaj.
Začetek božje poti Marije v leščevju (ob cerkvi še vedno raste leskov grm), kakor so prvotno pravili kraju, je opisan v ljudski pripovedki. Rupnikov pastir (hišno imeje še danes ohranjeno na Dobrovi) je pasel v bližini današnje Dobrove ovce in govedo. Radje igral na piščal, živina paje hodila okrog po mili volji. Ko je prišel večer, da bi jo gnal domov, živine ni bilo nikjer. Ves v skrbeh, začne tekati za njo. Že skoraj obupan, jo najde na gričku pri nekem leskovem grmu, kako kleči pred Marijino sliko. Ves prevzet nese to sliko domov in pove o dogodku svoji materi. Mati je zaklenila sliko v skrinjo. Toda prihodnji večer je bila skrivnostna slika spet v istem leskovem grmu in živina zopet pred njo! Tudi tretji večer je bilo tako. Mati seznani z dogodkom duhovnika in ta pride skupaj z drugimi duhovnimi gospodi pogledat k leskovemu grmu: podoba je v njem in pred njo kleči živina. Sklenili so pozidati kapelico, kjer bo visela ta podoba. Ko se je dogodek razvedel, so Ijudje začeli prihajati sem v množicah.
Druga legenda pravi, da je na gričku nasproti današnje cerkve, ki mu še zdaj pravijo Gradišče, živela premožna graščakinja. Nekega lepega dne je na soncu zračila svoje zlato in srebro. Vsa prevzeta od bleska, je ošabno in zaničljivo zaklicala proti cerkvici, posvečeni Materi božji, na drugi strani: “Glej, Mati božja dobrovska, jaz sem bogatejša in mogočnejša kakor ti!” Ob teh predrznih in ošabnih besedah se je grad stresel, sesul in pogreznil z graščakinjo in njenim zakladom vred.
Današnja Dobrova je v preteklosti sodila v župnijo Šentvid nad Ljubljano. Že okrog leta 1231 je bila tam, kjer je bila prej kapelica, sezidana večja cerkev, ki je imela, po Dolničarjevih zapisih, kar pet oltarjev. Ker je bila, kot je omenjal že Valvasor, za množice stara gotska cerkev premajhna, so Dobrovčani sklenili pozidati novo. Delo so zaupali znanemu gradbenemu mojstru Gregorju Mačku. Leta 1713 so začeli zidavo in tri leta pozneje so jo dokončali. Po svoji obliki močno spominja na šmarnogorsko cerkev, le da ima dobrovska kupola še svetlobnico na vrhu in velik zvonik. Ta nova cerkev je leta 1723 postala sedež župnije. Njen zaščitnik je bil ljubljanski stolni kapitelj, kar je še bolj pripomoglo k njenemu ugledu. Ker je bila na Dobrovi župnija, božje poti ni prizadela prepoved Jožefa II. kakor številne druge. Seveda pa so tudi tu takrat pobrali veliko darovanega bogastva.
Sedanjo cerkev je posvetil 25. junija leta 1747 ljubljanski škof Attems. Cerkvena oprema je po tistem bila že večkrat zamenjana. Leta 1799 so postavili v oltar današnji Marijin kip z Jezusom v naročju. Prejšnji je bil narejen po vzoru višarskega in so ga po tedanjih navadah oblačili. Mogočni kipi štirih cerkvenih učiteljev so iz prvotnega oltarja. Današnji oltar je nastal v prejšnjem stoletju, marmornati podstavek, na katerem stoji, pa naj bi bil po mnenju nekaterih, Robbovo delo. Ostala oprema prav tako sega v prejšnje in naše stoletje. Med slikarskimi dragocenostmi velja posebej omeniti Layerjev križev pot. Slikarije na stropu prezbiterija je napravil slikar Matija Bradaška, v kupoli pa Šubic. Dovolj, da poromamo sem.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Dobrova
Ulica Emila Adamiča 52
1356 Dobrova
Telefon: (01) 364 11 44
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shodi: Marijini prazniki.
[wpgmza id=”5″ marker=”187″ zoom=”11″]