Povprečni ljubitelji narave poznamo morda
nekaj sto različnih vrst živali. Številka se zdi
razmeroma visoka, a v resnici je to le kapljica
v morju živega sveta, ki nas obdaja. Za
veliko večino živali, ki naseljujejo Zemljo,
ne bomo nikoli niti slišali. Lahko pa v grobem
spoznamo vsaj osnovne živalske skupine
– da bomo dobili občutek, kakšno bogastvo
nam je bilo izročeno v varstvo.
Pozlačena srebrna sponka v obliki črke S s poldragimi kamni almadini
Zgodaj spomladi leta 2004 so v starem delu
Kranja zabrneli gradbeni stroji in delavci Elektra
so začeli polagati nov kabel. Delo je teklo
brez posebnosti, dokler ni arheolog, ki je v tem
strogo zavarovanem območju vedno spremljal
gradbene posege, na tleh nenadoma opazil
nekaj, kar bi utegnilo biti ... Bila je le slutnja,
toda stroji so hipoma obstali. Delavci so se
umaknili, na njihova mesta pa so prihiteli arheologi,
ki so previdno, milimeter za milimetrom
odgrinjali rjavo zemljo. V plitvem grobu
se je prikazal prvi, drugi, tretji predmet. Bili
so umazani, saj so stoletja ležali v zemlji, a
kljub temu se je dalo slutiti, da izvirajo iz zlate
dobe Karnija.
Marsikateri Slovenec je že prepotoval veliko dežel sveta, a skritih zakladov svoje lastne domovine sploh ne pozna. Še posebej slabo poznana je dosti Slovencem zelena gričevnata pokrajina v osrednjem delu vzhodne Slovenije, t.i. Kozjansko. To slikovito področje z še popolnoma neoknjeno naravo razpolaga z neprecenljivim bogastvom naravne in kulturne dediščine, ki ponuja duševno in telesno sprostitev tistemu, ki se zna predati čarom narave in pusti razvajati na najrazličnejše načine. Obiskovalec lahko na Kozjanskem začuti mehkobo trav ali mogočnost gradov, se sprošča v termalni vodi ali uživa ob domači hrani v grajskem ambientu, degustira rujno kapljico s Kozjanskega ali se opaja z vonjem po svežem senu in se približa zvezdam skozi teleskop na Prevorju. Vmes pa ga lahko preseneti še obisk razbojnika Guzaja, imenovanega tudi »Kozjanski Robin-Hood«, ki mu dan popestri s svojimi vragolijami in ukanami ...
Za dolino reke Glinščice velja rek »Manj je več«. Čeprav je kanjon Glinščice dolg le dva kilometra in pol, je prava zakladnica zanimivosti in naravnih lepot, ki obiskovalcem vedno znova vzame dih. Čeprav leži tik ob Jadranskem morju, se ob pogledu na kamnite, prepadne stene zdi, da je morje še zelo daleč, v povsem drugem okolju.
Posebnost reke Glinščice je tudi ta, da izvira v Sloveniji in se v morje izliva v Italiji. Njen izvir je nedaleč od vasi Klanec pri Kozini (ob avtocesti Ljubljana – Koper). Kmalu po izviru rečica prestopi državno mejo, se vije po kanjonu in se izliva v Jadransko morje v bližini Trsta. Tudi pohodniki, ki se podajo po dolini, lahko na svoji poti nemalokrat prestopijo iz Slovenije v Italijo in nazaj.
Kar naenkrat je zaživel, prej globoko zakopan, osramočen in zaznamovan z razbojništvom, zaradi česar ni bil deležen niti Svete zemlje za svoj večni pokoj, kaj šele dobre besede. Tudi stoletje kasneje je še vedno pozabljen trohnel v skromnem grobu na Prevorju, ki ga je tu in tam oplela kakšna dobra duša in nanj zasadila kakšno rožo. Bivši šentjurski župan ni niti želel slišati zanj, češ da je neprimerno častiti razbojnika, kaj šele, da bi se obuditvi spomina nanj namenila kakšna finančna sredstva. Pa vendar smo Prevorjani upali, da pride dan, ko bo Guzaj smel ponovno »spregovoriti«. Še bolj kot mi je vztrajno verjel vanj Milenko Strašek, ki je precej svojega prostega časa posvetil raziskovanju življenja tega tolovaja, ki mu pravimo kar Kozjanski Robin Hood.
Haloze so svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric na SV Slovenije. Začnejo se na zahodu pri Makolah in se razprostirajo v, smeri JZ – SV, vse do Zavrča. Na severu pokrajino obrobljata reki Dravinja in Drava, na zahodu jo omejuje Boč, na jugu pa Donačka gora in Macelj. Gričevnata pokrajina se na vzhodu in jugovzhodu razteza na hrvaško stran. Vzhodni del imenujemo tudi vinorodne Haloze, saj vinogradi pokrivajo skoraj desetino površin. Za vinorodne Haloze je značilna slemenska razložena poselitev, ki je sledila širjenju vinogradov. V celoti Haloze zajemajo 30 000 hektarjev površin, kjer živi približno 21 000 prebivalcev v sedmih občinah (Zavrč, Gorišnica, Cirkulane, Videm, Podlehnik, Majšperk, Žetale).
Prejšnji teden je naše kraje zajelo
prvo sneženje. Snega so se razveselili
predvsem otroci, ki so iz kleti
in drvarnic hitro privlekli sanke
in smuči ter na marsikaterem vrtu
postavili sneženega moža. Starejše
pa so zasnežene in poledenele ceste
spomnile, da zima prinaša
tudi nevarnosti. Ena izmed njih so snežni
plazovi, ki pri nas ogrožajo predvsem
smučarje in planince, občasno pa tudi
ceste, železniške proge in naselja.
Stari ljudje pravijo, da na Jelovški planoti stara baba je živela. Nekateri so celo trdili, da je več kot stopetdeset let že imela, da čarovnica je bila, ki se je skrivala tam, češ drugače jo bi pogubili na grmadi. Baba je zelišče nabirala, s čarovništvom in napitki se je ukvarjala ter v dolino svoje uroke je pošiljala.
V dolini vsi so se babe bali, saj kadar je urok poslala nihče od kmetov ni upal na njivo ali v gozd, saj tam še danes hudičeva ježa preži, ki marsikaterega kmeta lahko zaradi njenih urokov takoj pogubi.
Pred 145 leti je Ljubljana dobila plinsko razsvetljavo
Pisalo se je leto 1861. Bila je sobota, dober teden
dni po prazniku vseh svetih. Ozke ulice
ob vznožju grajskega hriba so polagoma tonile
v mrak in večerni hlad. Svetli prameni dneva
so izginjali za obzorjem, cerkveni zvoniki in
strehe so se vse bolj medlo zarisovali na nebu.
Mesto je naposled pogoltnila noč, toda tema
ta večer ni bila tako gosta kot ponavadi. Skozi
okna in vrata nekaterih hiš se je nam reč razlivala
bleščeča svetloba in ožarjala obraze tistih,
ki so kot uročeni opazovali nevsakdanji
prizor.
Znanstveniki so do danes popisali približno
poldrugi milijon različnih vrst žuželk, ki
predstavljajo dobre tri četrtine vseh živalskih
vrst na svetu. Ta leteča, gomazeča in
brenčeča bitja srečujemo tako rekoč povsod:
na travnikih in v stanovanjih, visoko v gorah
in ob morskih obalah, na prenapolnjenih
mestnih ulicah in na krajih, kamor komaj kdaj
stopi človeška noga. Ker številne vrste povzročajo
škodo in prenašajo bolezni, žuželkam
na splošno nismo posebej naklonjeni.
Mnoge preganjamo ali se jim izogibamo, redke
cenimo, z nobenimi pa nismo tako tesno
povezani kot s čebelami.
Zanimivosti 
