V dneh, ko se z vključitvijo v Evropsko zvezo uresničujejo pred nekaj leti sprejete odločitve, je v prazničnem veselju in pričakovanju čutiti tudi sled dvoma in negotovosti. Kaj bo z našo samostojnostjo v tako veliki skupnosti? Ali ni nevarnosti, da se utopimo znotraj povezave, ki šteje 454 milijonov prebivalcev?
Odgovori niso v Evropski zvezi, ampak v nas samih. Na nek način smo v podobnem položaju kot izvoljeno ljudstvo pred vstopom v obljubljeno deželo. Pri tem ne primerjam Evropske zveze z deželo, 
v kateri se cedita med in mleko! Vendar bodo nove okoliščine prinesle nove možnosti, izzive, skušnjave in zahtevale odločitve. Možnost odločanja je sicer temeljna svoboda vsakega posameznika, a je neločljivo povezana z odgovornostjo, tudi do suverenosti. Zato je tako pomembno, na čem temelji še tako majhna odločitev. In prav
v tem je tista ključna podobnost s starozaveznim Izraelom. Ali bo ljudstvo po skromnem življenju v puščavi znalo živeti tudi v večjem obilju ali ga bo premagala sla po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje, kot pravi apostol Pavel? Zato je Mojzes pozval ljudi, naj izberejo življenje in se oklenejo bistva vere. Enako sporočilo velja tudi za nas. Odločitev za življenje pomeni med drugim upoštevati drugega, tudi vse življenje v stvarstvu, ne živeti prek svojih zmožnosti, ne malikovati.
Narod ni neka večna skupnost. Obstaja tako dolgo, dokler ljudje gojijo narodno samozavest, torej zavest o pripadnosti določeni skupnosti, kar pa je tesno povezano s povsem stvarnimi izkušnjami: zgodovinskim in kulturnim izročilom, jezikom, navadami, posebnostmi v naravi. Zaradi lege naše domovine na naravnem in kulturnem prepihu smo Slovenci vsa bistvena sporočila vgradili v jezik, zato smo na tem področju še bolj ranljivi kot drugi. Smo pa tudi na poseben način sprejeli kot prepoznavno bistvo nekatere naravne znamenitosti, kot na primer Triglav, Sočo, Muro, proteusa ?
Zato vas vabim k slapu Savice, kamor je Prešeren postavil enega temeljnih dogodkov v slovenski zgodovini ? sprejem krščanske vere. Tu iz osrčja Triglava iz kraškega izvira privre Savica, se razkaže v mogočnem slapu in umiri v Bohinjskem jezeru. S skalnatih pobočij Komarče se z jezerom spogledujejo tudi košati cvetovi bohinjske perunike, rastline, ki je našim prednikom pomenila zvezo s slovanskim Perunom. Cvet perunike je podoba popolnosti ? en cvet s tremi obrazi. S katerekoli strani ga pogledamo, vedno bo pokazal značilno skladno obliko. Trojnost v enosti, torej podoba Sv. Trojice. Tako se je med drugim tudi staroslovansko božanstvo Terglou s peruniko in Črtomirovim krstom zlilo v dedne zasnove, ki opredeljujejo naše bistvo.
Zato obiščimo slap Savice in Bohinjsko jezero tokrat malo drugače. S površja, katerega vznemiri že sapica, se potopimo v globine, ki jih nevihte temne srd ne moti. Vsak nosi to globino v svojem srcu. V njej so temelji naše samobitnosti, tam je treba prisluhniti pri odločanju v novi skupnosti. Potem bomo kot suveren narod obogatili kulturno pestrost skupnosti in slovenščina na spletni strani Evropske zveze ne bo le okrasek.
Dostop:
Peljemo se do Bohinjskega jezera (Ribčev Laz), nadaljujemo po cesti ob jezeru mimo odcepa za hotel Zlatorog naravnost do parkirišča na koncu ceste. Od tu po markirani poti za Komno, od koder se pri kiosku, kjer plačamo prispevek za urejanje poti, odcepi pot do slapu.