Morda ne bo odveč, če takoj na začetku povemo, da so leta 1889 na ljubljanski tržnici postavili spomenik Valentinu Vodniku, delo kiparja Alojza Gangla, ki je bil prvi spomenik kakšni pomembni osebnosti na Slovenskem. Kaže, da se je Vodnika še po smrti držala usoda biti prvi. Ker je bilo skoraj vse, česar se je bilo treba lotiti še nedotaknjeno, je bil Vodnik, hočeš nočeš, prvi na številnih področjih. Pod vplivom velikega spodbujevalca in podpornika Žige Zoisa se je spustil na številna področja, ki jih je prinesel in zahteval razsvetljenski čas. Bil je učitelj, jezikoslovec, prevajalec, časnikar, arheolog, numizmatik, astronom in ne nazadnje tudi duhovnik.
Rojen je bil 3. februarja 1758 – to pomeni, da letos mineva 250 let od
njegovega rojstva – ali kakor je sam zapisal: "rojen sim 3. svizhana
1758 ob 3 uri sjutra". Rojstna hiša, ki je po Vodniku dobila ime
Vodnikova domačija še danes stoji Na jami v Šiški, tedaj predmestju
Ljubljane. Podrobneje smo jo predstavili v rubriki Slovenske domačije. Kot devetletni fantič je Vodnik
opustil igro in igrače ter se podal v šole; začel je v Ljubljani in po
enem letu nadaljeval v Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval pri jezuitih
v Ljubljani in leta 1775 oblekel frančiskansko meniško kuto. Po enem
letu se je kot novic posvetil filozofskemu študiju v Novem mestu, takoj
zatem pa bogoslovnemu študiju v Ljubljani in Brežicah. V mašnika je bil
posvečen leta 1781. Kot katehet je najprej služboval na Bledu, kot
kaplan in župnik pa v Kranju, Ribnici in na Koprivniku, oziroma na
Gorjušah na Pokljuki. Tu ga je leta 1793 kot že uveljavljenega pesnika
spoznal razsvetljeni mentor in mecen baron Žiga Zois, ki ga je
pritegnil v svoj krog.
Dosegel je, da so Vodnika leta 1796 premestili v Ljubljano, kjer je
postal kaplan pri sv. Jakobu. Dve leti po premestitvi je opravil izpit
za profesorja poetike, tako da je ta predmet lahko poučeval v najvišjem
razredu tedanje petletne gimnazije. Po 10 letih je kot strokovni
učitelj začel poučevati še zgodovino, zemljepis in italijanščino. Vse
manj zaposlen z duhovniškim poklicem je leta 1804 dobil iz Rima tudi
uradno dovoljenje, ki mu je omogočalo povsem posvetno življenje, vendar
je nekaj duhovniških opravil opravljal do smrti.
V času francoske zasedbe je bil ravnatelj gimnazije, nato tudi obrtnih
in rokodelskih šol in naposled vseh ljubljanskih normalk. Po odhodu
Francozov, ga je cesar Franc zaradi profrancoske in prostozidarske
usmerjenosti ukazal upokojiti. Nekaj časa je še poučeval italijanščino,
latinščino in grščino, a je zaradi bolehnosti tudi to opustil. Umrl je
8. januarja 1819.
Vodnik kot pesnik in publicist
Kot rečeno, je na Vodnika v zrelih letih najbolj vplival Žiga Zois, v
mladih letih pa predvsem Marko Pohlin, ki je petnajstletnika "kranjsko
pisati učil", in škof Herberstein, ki mu je odprl samostanska vrata in
ga poslal med ljudi. Pesniško žilico je Vodnik najbrž prinesel že s
seboj na svet, deloma pa ga je v to usmeril tudi Marko Pohlin. Pod
Zoisovim vplivom pa se je začel ukvarjati še s publicistiko,
prevajanjem in drugimi zvrstmi.
Kot pesnik je bil Vodnik racionalist, stvarnejši od večine pesnikov za
njim. Predvsem je hotel Slovence tudi prebuditi in zganiti, sicer ne bi
zapisal: "lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal". Še
bolj direkten je v tem pogledu v pesmi z naslovom Dramilo (Slovenc,
tvoja zamlja je zdrava), po vzponu na Triglav je napisal pesem z
naslovom Vršac, v pesmi Jeklenica pa je opisal celoten železarski
postopek, kot ga je spoznal v Zoisovih kovinarskih obratih.
S pesmijo Ilirija oživljena je zapel slavo Napoleonu kot pobudniku
"ilirske" zavesti Slovencev in Slovanov, čeprav je sprva nasprotoval
francoski zasedbi slovenskih dežel. Po zatonu Napoleona in obnovi
habsburškega cesarstva je pesem Ilirija oživljena postala za Vodnika
usodna. Odkupiti se ni mogel niti z drugo dokaj podobno pesmijo z
naslovom Ilirija zveličana.
Kot publicist se je Vodnik za vse večne čase zapisal v slovensko
zgodovino kot urednik prvega slovenskega časopisa Lublanskih novic
(izdajati jih je začel ljubljanski tiskar Janez Friderik Eger), ki so
izhajale v letih 1797 – 1800). Novice, ki so najprej izhajale dvakrat
tedensko, nato pa enkrat tedensko, so usahnile zato, ker so imele
premalo bralcev, še posebno stalnih naročnikov. Izhajale so v nakladi
100 izvodov. Vsega skupaj so Novice izšle v 12 tisoč izvodih na 78
tisoč straneh. Bile so državotvorne, rodoljubne, izražale so
razsvetljenske ideje, prinašale so tudi vesti iz politike, gospodarstva
in kulture, ter različne praktične nasvete. V šali je Vodnik Novice
opisal kot potico, kakršne na Slovenskem še ni bilo.
Že dve leti pred Novicami je Vodnik po nasvetu Žige Zoisa začel
izdajati Pratike. Velika pratika za leto 1795 je izredno uspel poskus
slovenskega gospodarsko poučnega koledarja. Po dveh letih izhajanja je
Veliko pratiko zamenjala Mala pratika (1798 –1806), ki je bila cenejša
in ljudem bolj dostopna.
Za Vodnika je značilna velika skrb za lep in blagoglasen jezik, o čemer
priča tudi stavek: "vselej sim shelel Kranjski jesik zheden narediti".
Lotil se je tudi pisanja nemško slovenskega slovarja in zanj zbral nad
30.000 besed. Napisal je tudi več učbenikov.
Novice 
želim mu slediti 
...
...
