Doma Izleti Etno kmetije Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici

Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici

Škrabčeva hiša

Lepo obnovljena in vzdrževana Škrabčeva domačija stoji ob križišču cest skozi vas Hrovačo, nekakšnem predmestju Ribnice. V celoti zasluži naziv domačija, saj gre v tem primeru pravzaprav za kompleks stavb, ki so razporejene po obsežnem prostoru, z lepo vzdrževano trato med njimi. Poleg razpotegnjene kmečke hiše s hlevom stoji v isti vrsti, toda ločeno, še svinjak, njemu nasproti je postavljena kašča, še malo naprej je kozolec in še nekaj naprej je skedenj, ki je sedaj preurejen v galerijo, oziroma muzej. H kompleksu stavb pri Škrabčevi domačiji je treba prišteti še opuščeno kovačijo na nasprotni strani ceste, ki jo je lastnik Škrabčeve domačije Janez Škrabec dokupil z namenom, da jo preuredi v kovaški muzej. Središče vasi Hrovača na ta način postopoma dobiva muzejski značaj, kjer bo na enem mestu mogoče videti, kako so živele in dihale slovenske vasi v tem delu Slovenije.

Kdo je Janez Škrabec

Pripadajoči objekti domačije

Iz povedanega sledi, da gre v tem primeru za privatni podvig podjetnega posameznika, ki je celotno breme obnove in vzdrževanja objektov prevzel na svoja ramena. Zato je prav, da nekaj več povemo o njem. Janez Škrabec je v prvi vrsti prodoren podjetnik, lastnik in direktor podjetja Riko, ki po eni strani nadaljuje tradicijo ribniškega suhorobarstva, s tem, da gre pri tej vrsti suhe robe za izdelke posodobljenih oblik. Po drugi strani pa se podjetje vedno bolj usmerja v gradnjo stanovanjskih objektov, oziroma točneje v gradnjo lesenih, tako imenovanih ekohiš. Preko podjetja Riko je bil v zadnjem času izpeljan tudi obsežen projekt obnove velikega hotela v Moskvi.

Janez Škrabec je razpredel tudi široko prodajno mrežo, ki sega od Kitajske preko Rusije, Nemčije in Hrvaške (s podjetjem v Zadru), do Brazilije. Trg je potemtakem cev svet, čeprav ne gre za nikakršno multinacionalko, kot bi utegnil kdo misliti.

Kdo je bil Stanislav Škrabec

Relief v skednju
Črna kuhinja

Še prej predno preidemo na opis domačije same pa moramo spregovoriti še o enem Škrabcu, ki je bil rojen v tej hiši. Eden od motivov, da se je Janez Škrabec lotil obnove celotne domačije prav gotovo tiči tudi v dejstvu, da se je v tej hiši leta 1844 rodil Janezov prastric Stanislav Škrabec, za mnoge največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja. Zato je to domačijo mogoče in treba uvrstiti v podkategorijo domačije velikih Slovencev.
Pater Stanislav Škrabec je večji del svojega življenja poučeval na dvorazredni gimnaziji v Gorici. Poučeval je kar štiri jezike: slovenščino, hrvaščino, latinščino in grščino. Veliko je tudi pisal, največ v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki jo je tudi sam urejal. Pisal je skoraj o vseh jezikovnih vprašanjih pomembnih za slovenski jezik, od značilnosti jezika samega (pisava, pravopis, naglas, oblikoslovje, raba glagolskih oblik itd.) do metodoloških vprašanj poučevanja knjižne slovenščine. Objavljal je ocene slovenskih in slovanskih jezikoslovnih del, ter jezikoslovne ocene slovenskih knjižnih novosti. Kritično je pisal o umetnih jezikih, esperantu in idu, izoblikoval pa je tudi svoj umetni jezik, imenovan evlalija. Za stenografijo je predložil svoj lastni sestav. Umrl je v Ljubljani leta 1918.
Njemu na čast in v spomin je na hiši tudi reliefna plošča, ki je duplikat prvotne plošče, saj so prvotno nestrpni oziroma naščuvani vandali razbili. Stanislav Škrabec pa seveda ni zagrešil nič drugega kot to, da je bil pater in to zelo razgledan pater.

Opis domačije

Jedilni kot v hiši

Zunanjost hiše je ostala nespremenjena in ostala je tudi delitev na bivalni del in na hlev, s tem, da je hlev dobil povsem novo funkcijo. V njem je zdaj stanovanje, v svinjaku pa savna. Obnavljanja hiše se je Janez Škrabec lotil z vso resnostjo in odgovornostjo do kulturne dediščine, kar njegova domačija vsekakor je, čeprav je bila nekaj časa pozabljena, tako kot je bil pozabljen tudi pater Stanislav Škrabec. K delu je pritegnil vrhunske strokovnjake, etnologe in oblikovalce in dobili smo res lepo obnovljeno in pristno slovensko kmečko domačijo, ki bo še dolgo vrsto let ostala kamenček v mozaiku slovenske kulturne dediščine in slovenskega kulturnega bogastva, na razpolago vsem nam.

Krušna peč

Razporeditev prostorov v starem delu hiše je v bistvu zelo tipična za slovenske hiše. V veži obiskovalca “pozdravi” več različnih predmetov, orodij in posod. Med drugim tudi pasti za polhe, vedra za vodo, za mleko itd. Skozi vrata nasproti glavnega vhoda obiskovalec stopi v kuhinjo in shrambo. Pri tem je zanimivo, da v tej hiši ni črna samo kuhinja, marveč tudi shramba za živila. Iz veže skozi vrata na desno vstopimo v osrednji in največji prostor v hiši, v hišo z bogkovim kotom, krušno pečjo, z dvema mizama in posteljo za stare starše, tete ali strice.
Iz veže na levo je soba za starše, v kateri je še ohranjena zakonska postelja za gospodarja in gospodinjo, ohranjena pa je tudi zibelka, v kateri so zibali kasnejšega jezikoslovca Stanislava. V sobi je tudi kombinirana omara, krušna peč, ob njej je umivalnik z vrčem za umivanje in nekaj nabožnih predmetov.
Iz veže vodijo ene stopnice v klet, druge pa na podstreho. Podstreha je vsa prepojena z dimom, ki se je skozi odprtino iz odprtega ognjišča v kuhinji dvigal in širil po podstrehi. Del podstrehe nad hišo je pozidan in preurejen v sobo (štibeljc) za otroke.

Kašča in skedenj

Postelja v hiši
Spalnica staršev

Od ostalih objektov je posebne omembe vredna kašča, katere največja zanimivost je posebna dira v nadstropju, na kateri so sušili žito ali kaj drugega. To diro so ob lepih dnevih potegnili ven, ponoči pa potisnili nazaj v njeno ležišče. Nekaj posebnega je tudi skedenj, ki je v celoti spremenil svojo prvotno funkcijo. Iz skednja se je prelevil v umetniško galerijo, oziroma muzej. V njem in pred njim so postavljene skulpture petih slovenskih uveljavljenih kiparjev: Jakova Brdarja, Mirsada Begiča, Matjaža Počivalška, Janeza Bolke in domačina Staneta Jarma. Stvaritvam teh kiparjev delajo družbo izdelki lesne galanterije, pripomočki za izdelavo zobotrebcev, lesenih žlic, jerbasov itd.
Osrednji del skednja je lepa dvorana v pritličju z vso potrebno opremo za različne prireditve, kot so predstavitve knjig, potopisna in drugačna predavanja, razstave, pogovori z znanimi osebnostmi itd. Za vse to poskrbi kustosinja, ki je sicer v rednem delovnem razmerju pri podjetju Riko. Za obisk teh prireditev je zanimanje zelo veliko, prav tako pa tudi za ogled hiše. Po oceni se število obiskovalcev že približuje številki 10.000 na leto. Največ je šolskih skupin in slavistov, pa tudi naključnih obiskovalcev je veliko. Podjetnik Škrabec zelo rad pripelje v svojo “novo” hišo tudi poslovne partnerje, saj ga izkušnje učijo, da je v pristnem domačem okolju lažje sklepati posle, kot v direktorjevi pisarni. Sam pravi, da je hkrati z izdelkom treba prodati tudi zgodbo in prav ima.
Kultura in umetnost, predvsem tista, ki zraste v domačem okolju je Janezu Škrabcu zelo pri srcu. Če temu ne bi bilo tako, potem si gotovo ne bi omislil še sklada patra Stanislava Škrabca, preko katerega štipendira pretežno študente slavistike.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: