Doma Slovenija Veliki Slovenci Janez Bleiweis – oče naroda

Janez Bleiweis – oče naroda

Janez BleiweisLansko leto, ko je minilo 200 let od rojstva zdravnika, veterinarja, publicista in politika smo znova ugotavljali, kot že tudi v številnih drugih primerih, da ga premalo poznamo in najbrž tudi premalo cenimo. Da bi to stanje vsaj nekoliko popravili se je Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani odločila za izdajo Spominskega veterinarskega zbornika posvečenega življenju in delu dr. Janeza Bleiweisa. Prispevke o njem so napisali avtorji zelo različnih strok (vsi so doktorji). Zgodovinar Peter Vodopivec pojasnjuje zakaj je Bleiweis premalo znan in cenjen, čeprav so ga v njegovem času imeli za očeta naroda. Srđan Bavdek, zaslužni profesor Veterinarske fakultete je poleg Bleiweisovega delovanja na področju veterinarske stroke proučil tudi njegovo delovanje na številnih drugih področjih in ob tem prišel do sklepa, da imamo svojo državo prav gotovo delno tudi po zaslugi Janeza Bleiweisa.

Delovanje na področju sodne medicine je proučil zdravnik Janez Burnik, saj je bil Bleiweis tudi profesor za področje sodne medicine na ljubljanskem Mediko-kirurškem liceju. Izobraževanje na področju medicine in veterine v avstro-ogrski monarhiji je opisal Andrej Pengov, Jože Jurca pa je v prvem prispevku opisal Bleiweisove znanstvene poskuse v povezavi z govejo kugo, v drugem pa njegov pomen za razvoj domačega strokovnega izrazoslovja. Jože Osterc pa je ocenil Bleiweisov prispevek pri uvajanju sodobnih metod in pospeševanju živinoreje na Kranjskem.

Kratek oris življenske poti

Vsestranski prosvetljevalec Janez Bleiweis se je rodil v Kranju 19. 11. 1808 in leta 1832 je končal študij medicine na dunajski univerzi. Za tem je opravil še dvoletni živinozdravski študij in se po končanem študiju vrnil v Ljubljano, kjer je ostal vse do svoje smrti 29. 11. 1881. Kot zelo sposoben graduirani živinozdravnik je zelo hitro napredoval in bil že leta 1841 izvoljen za profesorja veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju. Naslednje leto je bil izvoljen tudi za tajnika Kmetijske družbe za Kranjsko.
Kot tak je leta 1843 začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so bile dolgo vrsto let edini redno izhajajoč časopis v slovenščini. Ustanovil je podkovsko in živinozdravniško šolo, katere ravnatelj in predavatelj je bil do smrti. V letih 1856 – 74 je bil tudi deželni živinozdravnik in voljen je bil v številne funkcije, od katerih tukaj omenjamo le nekatere: deželni poslanec ljubljanskega kmečkega okraja, član JAZU (1866), predsednik političnega društva Slovenije in predsednik Slovenske matice (od 1875 – do smrti).

 Janez Bleiweis kot urednik in politik

Kmetijske in rokodelske novice so bile v prvi vrsti namenjene kmetom in obrtnikom, v katerih je Bleiweis videl jedro slovenskega naroda. Prinašale so članke in nasvete za bolj umno kmetovanje in gospodarjenje nasploh, načenjale pa so tudi številne druge teme, od pravopisnih (z odločitvijo za gajico je Bleiweis hitro razrešil vprašanje slovenskega črkopisa), zgodovinskih, zemljepisnih, narodopisnih do političnih tem. Objavljale so tudi prozo in poezijo in tudi Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena leta 1848 prav v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Ob tem morda ne bo odveč, če povemo še neko zanimivo podrobnost, namreč to, da sta se Bleiweis in Prešeren tikala, medtem ko se je Bleiweis s Koseskim vikal in ga je kot pesnika tudi bolj cenil kot Prešerna. O njegovem odnosu do Prešerna veliko pove tudi dejstvo, da je večino sredstev za Prešernov spomenik v Kranju prispeval prav Bleiweis iz svojega lastnega žepa.
Kot urednik je bil Bleiweis zelo previden in kmečkih zahtev ni podpiral, vseeno pa se je priključil tudi Taborskemu gibanju, ki so ga začeli mladoslovenci (organiziral je vižmarski tabor 17. 5. 1867). Kot vodilni in zmerno liberalen slovenski politik se je ves čas zavzemal za Slovenijo in slovenstvo, tudi še potem, ko so Novice, ob liberalnem Slovenskem narodu in katoliškem Slovencu, izgubile svoj nekdanji pomen.
Kot praktik in teoretik je posegal na številna področja človekove ustvarjalnosti. Pred seboj je imel predvsem interese trdnih, varčnih in delovnih kmečkih gospodarjev in obrtnikov, ki jih je hkrati vzgajal tudi v nacionalno osveščene in politično trdne ljudi. Zavzemal se je za odpravljanje vraževerja in za sprejemanje sodobne medicine (npr. cepljenje proti črnim kozam). V živinozdravstvu je dokazal, da se goveja kuga prenaša z ovc na govedo, kar je veliko prispevalo k izkoreninjanju te bolezni. Trudil se je za večjo veljavo slovenščine v šolah, uradih in v družabnem življenju.
Negativne ocene so Bleiweisu pripisali predvsem literarni zgodovinarji, ki pa so v veliki meri zmotne in krivične, kot je zapisal Vasilij Melik v Enciklopediji Slovenije. Poleg Novic je urejal tudi Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe, ter Letopis Slovenske matice (1877 – 81). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo. Leta 1881, nekaj mesecev pred smrtjo, mu je cesar Franc Jožef I. podelil plemiški naslov viteza z rodbinskim imenom vitez Trsteniški.
Njegova 70 letnica se je spremenila v veliko manifestacijo za Zedinjeno Slovenijo. Pod njegovim oknom v Ljubljani se je sprehodilo kakih 15 tisoč ljudi in kako ironično, danes nima niti ulice v Ljubljani in niti spomina, kot je zapisal dr. Božidar Jezernik v Družini.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: