V času, ko so se na panjih slovenskih čebelarjev pojavile prve poslikave, je na Dunaju deloval tudi veliki čebelarski učitelj slovenskega rodu Anton Janša. Rodil se je leta 1734 v idilični vasici Breznica nedaleč od Bleda in Radovljice. V družini Janša je bil Anton najstarejši in se je kot mlad ukvarjal z delom na kmetiji, pri čemer je še posebno veselje kazal do čebel. A ne samo do čebel – nič manj kot čebele, ali še bolj, ga je mikalo tudi slikarstvo.
Nagnjenje do slikarstva je bilo v družini Janša takorekoč v genih,
saj sta tudi mlajša brata Valentin in Lovro kazala izrazit talent za
slikarstvo. Oba sta tudi študirala slikarstvo na dunajski akademiji,
tam tudi službovala in umrla. Kot slikar je največje uspehe dosegel
brat Lovro, ki je dobil tudi več prvih nagrad. Na akademiji je bil
najprej korektor in nato profesor krajinarstva in je kot tak imel velik
vpliv na mlajšo generacijo slikarjev. Risal je vedute s potovanj po
alpskih deželah, ob Donavi in ob Renu. Deset let je sodeloval pri
izdajanju dunajskih mestnih vedut. Njegove slike, največkrat rokokojske
krajine, hranijo muzeji in galerije na Dunaju in v Ljubljani.
Tudi
Antona Janšo je na Dunaj pognala želja po boljši izobrazbi. Tja se je
odpravil leta 1766 kot grajski vrtnar v Radovljici, saj je to delo
opravljal vse od leta 1752 naprej. Na Dunaju se je vpisal v bakrorezno
risarsko šolo akademije likovnih umetnosti in jo leta 1769 tudi uspešno
zaključil. V času študija se je deloma preživljal s slikarstvom, vendar
mu ni bilo usojeno, da bi postal slaven slikar, kakor je to uspelo
njegovima bratoma. Še istega leta se je javil na razpis Nižje
avstrijske ekonomske družbe za čebelarja in začel delati najprej v
Meidlingu in nato v Augartnu. Cesarica Marija Terezija je namreč v
Augartnu na Dunaju ustanovila čebelarsko šolo in Janša je tam postal
prvi čebelarski učitelj. Temeljito poznavanje življenja čebel, kot
ga je spoznal že v domačem kraju, izjemen dar opazovanja in prirojena
bistroumnost so mu pomagali, da je dosegel velike uspehe in zaslovel
kot odličen teoretik in praktik na področju čebelarstva. V nemškem
jeziku je napisal dve knjigi. V njih je prvi populariziral Scopolijeva
odkritja o življenju čebel in obelodanil več ugotovitev, ki so se zdele
za tisti čas naravnost neverjetne: da troti niso nekakšni vodonosci,
kakor so na splošno mislili do tedaj, ampak da so samci, ki med letom v
zraku oplodijo matico; da je matica mati vsem živim bitjem v panju,
tudi trotom; da s prvim rojem iz panja izleti stara matica in šele z
naslednjim mlada; da je s hudo gnilobo okužene čebele mogoče ozdraviti
s pretresanjem v drug panj in z nekajdnevnim stradanjem. Ta metoda je
uporabna še danes, čeprav takrat še niso nič vedeli o bacilih.
Prvi
je učil, da je rojenje mogoče preprečevati z večanjem prostora in
izrezovanjem trotovine vsakih 14 dni. Izdelal je dve vrsti matičnic,
postopek za dodajanje matic, iznašel vršo oziroma napravo za
prestrezanje rojev. Uporabljal je gorenjski panj in se z izdelavo
premičnega sata v loku približal čebelarjenju s premičnim satjem.
Prakticiral je prevažanje panjev na druge paše; na jesen čebel ni
moril, ampak jih je ohranjal za prihodnje leto. Prva njegova
knjiga o rojenju čebel (Abhandlung vom Schwärmen der Bienen) je izšla
leta 1771 in je doživela več ponatisev, pri drugi z naslovom Popolni
nauk o čebelarstvu (Vollständinge Lehre von der Bienenzucht) pa ga je
prehitela smrt. Dve leti po njegovi smrti leta 1775 jo je na Dunaju z
njegovimi bakrorezi izdal njegov učenec Münzberg. Kdo ve, kaj vse bi ta
naš izjemno nadarjen rojak še naredil, če ga ne bi komaj 39 letnega
prehitela smrt. Janša pa nikakor ni naš edini zelo bister rojak, ki se
mu je življenje na tujem izteklo mnogo prezgodaj. Z današnjega zornega
kota bi lahko vse tri brate Janša uvrstili v kategorijo starih
slovenskih Evropejcev, ki so veliko prispevali k včerajšnji in današnji
evropski civilizaciji. V naslednjih številkah naše revije, bomo
predstavili še več takšnih Evropejcev.
Novice 
