V času, ko so se na panjih slovenskih čebelarjev pojavile prve poslikave, je na Dunaju deloval tudi veliki čebelarski učitelj slovenskega rodu Anton Janša. Rodil se je leta 1734 v idilični vasici Breznica nedaleč od Bleda in Radovljice. V družini Janša je bil Anton najstarejši in se je kot mlad ukvarjal z delom na kmetiji, pri čemer je še posebno veselje kazal do čebel. A ne samo do čebel – nič manj kot čebele, ali še bolj, ga je mikalo tudi slikarstvo.
Nagnjenje do slikarstva je bilo v družini Janša takorekoč v genih, saj sta tudi mlajša brata Valentin in Lovro kazala izrazit talent za slikarstvo. Oba sta tudi študirala slikarstvo na dunajski akademiji, tam tudi službovala in umrla. Kot slikar je največje uspehe dosegel brat Lovro, ki je dobil tudi več prvih nagrad. Na akademiji je bil najprej korektor in nato profesor krajinarstva in je kot tak imel velik vpliv na mlajšo generacijo slikarjev. Risal je vedute s potovanj po alpskih deželah, ob Donavi in ob Renu. Deset let je sodeloval pri izdajanju dunajskih mestnih vedut. Njegove slike, največkrat rokokojske krajine, hranijo muzeji in galerije na Dunaju in v Ljubljani.
Tudi Antona Janšo je na Dunaj pognala želja po boljši izobrazbi. Tja se je odpravil leta 1766 kot grajski vrtnar v Radovljici, saj je to delo opravljal vse od leta 1752 naprej. Na Dunaju se je vpisal v bakrorezno risarsko šolo akademije likovnih umetnosti in jo leta 1769 tudi uspešno zaključil. V času študija se je deloma preživljal s slikarstvom, vendar mu ni bilo usojeno, da bi postal slaven slikar, kakor je to uspelo njegovima bratoma. Še istega leta se je javil na razpis Nižje avstrijske ekonomske družbe za čebelarja in začel delati najprej v Meidlingu in nato v Augartnu. Cesarica Marija Terezija je namreč v Augartnu na Dunaju ustanovila čebelarsko šolo in Janša je tam postal prvi čebelarski učitelj.
Temeljito poznavanje življenja čebel, kot ga je spoznal že v domačem kraju, izjemen dar opazovanja in prirojena bistroumnost so mu pomagali, da je dosegel velike uspehe in zaslovel kot odličen teoretik in praktik na področju čebelarstva. V nemškem jeziku je napisal dve knjigi. V njih je prvi populariziral Scopolijeva odkritja o življenju čebel in obelodanil več ugotovitev, ki so se zdele za tisti čas naravnost neverjetne: da troti niso nekakšni vodonosci, kakor so na splošno mislili do tedaj, ampak da so samci, ki med letom v zraku oplodijo matico; da je matica mati vsem živim bitjem v panju, tudi trotom; da s prvim rojem iz panja izleti stara matica in šele z naslednjim mlada; da je s hudo gnilobo okužene čebele mogoče ozdraviti s pretresanjem v drug panj in z nekajdnevnim stradanjem. Ta metoda je uporabna še danes, čeprav takrat še niso nič vedeli o bacilih.
Prvi je učil, da je rojenje mogoče preprečevati z večanjem prostora in izrezovanjem trotovine vsakih 14 dni. Izdelal je dve vrsti matičnic, postopek za dodajanje matic, iznašel vršo oziroma napravo za prestrezanje rojev. Uporabljal je gorenjski panj in se z izdelavo premičnega sata v loku približal čebelarjenju s premičnim satjem. Prakticiral je prevažanje panjev na druge paše; na jesen čebel ni moril, ampak jih je ohranjal za prihodnje leto.
Prva njegova knjiga o rojenju čebel (Abhandlung vom Schwärmen der Bienen) je izšla leta 1771 in je doživela več ponatisev, pri drugi z naslovom Popolni nauk o čebelarstvu (Vollständinge Lehre von der Bienenzucht) pa ga je prehitela smrt. Dve leti po njegovi smrti leta 1775 jo je na Dunaju z njegovimi bakrorezi izdal njegov učenec Münzberg. Kdo ve, kaj vse bi ta naš izjemno nadarjen rojak še naredil, če ga ne bi komaj 39 letnega prehitela smrt. Janša pa nikakor ni naš edini zelo bister rojak, ki se mu je življenje na tujem izteklo mnogo prezgodaj. Z današnjega zornega kota bi lahko vse tri brate Janša uvrstili v kategorijo starih slovenskih Evropejcev, ki so veliko prispevali k včerajšnji in današnji evropski civilizaciji. V naslednjih številkah naše revije, bomo predstavili še več takšnih Evropejcev.