Vsebina:
Kratko in bogato življenje Veberičeve domačije
Domačija, ki jo v rubriki Slovenske domačije predstavljamo tokrat se v marsikaterem pogledu razlikuje od večine dosedaj opisanih domačij in tudi razlogi za to, da se je znašla v tej seriji so nekako specifični. Najprej in predvsem to ni nekaj stoletij stara domačija, saj je bila zgrajena šele leta 1893 in že ob samem nastanku ni bila kmečka hiša, pač pa »tovarna cementnih izdelkov«, kot so jo imenovali domačini. 
Dejansko ni šlo za tovarno, ampak za trgovino s cementninami, kot so elementi za razne kanale, mostove, pa tudi cement je bilo mogoče kupiti. Lastnik Lasbacher je Portland cement uvažal v lesenih sodih iz Anglije. Pravzaprav je bilo v tej trgovini (na veliko) mogoče kupiti vse, od igle do lokomotive, kot pravi sedanji lastnik in vnuk graditelja stavbe Lojze Veberič.
O svojem dedu ve povedati veliko zanimivega, pri čemer poudarja predvsem to, da je bil izredno podjeten človek z velikopoteznimi načrti (za središče vasi s cerkvijo in samostanom), ki pa jih zaradi prerane smrti ni mogel uresničiti. V kolikor bi se to zgodilo, bi ga upravičeno lahko imeli za graditelja, ki je dal pečat celotnemu naselju.
Predstavitev domačije
Stavba, o kateri je govora se nahaja v majhni vasi z imenom Selišči v občini Sv. Jurij ob Ščavnici. Po velikosti je to večji, lahko bi rekli dominanten objekt v kraju, po arhitekturni zasnovi zelo razgiban in v nekem smislu tudi zelo nenavaden objekt, sestavljen iz več delov. Poleg stanovanjskih prostorov za številno družino v zadnjem delu stavbe je prednji del stavbe funkcioniral kot trgovina in gostilna. Vhoda v trgovino in gostilno sta bila na prisekanih vogalih sprednje stene in sta bila pokrita s streho. Med prostori v kleti – celotna stavba je namreč podkletena – je najbolj zanimiv oziroma nenavaden prostor, ki so ga imenovali »ledenica«. V njej so preko celega leta imeli bloke ledu za ohlajanje pijač. V ledenico je bilo mogoče spraviti do 80 kubičnih metrov ledu.
Posebnost stavbe je tudi v tem, da so stropi v (skoraj) vseh prostorih od kleti preko pritličja do nadstropja velbani, s tem da so namesto lesenih tramov že takrat uporabili železne traverze. Nekaj posebnega je tudi znamenje, prizidano k zunanji, proti cesti obrnjeni strani stavbe, s kipom matere božje in sliko Cirila in Metoda tik pod streho znamenja.
S prevzemom stavbe s strani Lojzeta Veberiča okoli leta 1970 je stavba za 180 stopinj spremenila svojo namembnost. Kot trgovina (kmetijska zadruga) je prenehala funkcionirati proti koncu 50-ih let, kot gostilna pa sredi 60-ih let. Lojze namreč ni imel nobenega pravega smisla za trgovino, čeravno se je najprej izučil za trgovca. Veliko več veselja in smisla je videl v umetnosti. V želji, da bi postal slikar je najprej končal Šolo za oblikovanje v Ljubljani, zatem pa še Visoko državno grafično šolo na Dunaju. Kot grafik – designer je celih 23 let, to je do upokojitve, delal v Pomurski založbi v Murski Soboti. Po malem je ves čas tudi slikal in kiparil, v svojo domačijo pa je vabil tudi druge slikarje. V letih najbolj živahne razstavne dejavnosti so se v hiši zvrstile po štiri razstave letno, vrhu tega pa še nekaj koncertov.
V 70-ih letih je Lojze v svoji domačiji gostil tudi slikarske kolonije in glasbene tabore, ki jih je sicer organizirala in financirala tedanja Zveza kulturnih organizacij. Zaradi nasprotovanja nekaterih »pravovernih« funkcionarjev pri zvezi, ki se niso mogli sprijazniti s privatno iniciativo na področju kulture, je ta dejavnost zamrla. Namesto, da bi domačija postala središče kulturnega in umetniškega življenja v kraju in v širši okolici, je začela propadati. To kar je danes je pravzaprav le še bled odsev nekoč živahnega kulturnega življenja v stavbi in okoli nje.
Na dvorišču stoji zelo zanimiv in v nekem smislu tudi pretresljiv kip, ki ga je Lojze postavil v spomin na svojo mamo in njenih 11 otrok, na drugi strani hiše, na vrtu pa stoji nenavadna skulptura, posvečena našim izseljencem. Na podstavek z napisom Dragi prijatelji, naša srca so z vami, bodite zdravi, uspešni in srečni! je umetnik pričvrstil mlinski kamen (iz porušenega mlina na Ščavnici) kot nekakšen cvet, iz katerega poganjajo listi na vse strani. In tudi zato predstavljamo to domačijo v reviji, ki je namenjena našim rojakom v zamejstvu in po svetu. Na koncu je treba povedati še to, da je na steno pred vhodom pritrjena razmeroma velika lesena konstrukcija kot simbol galerije, v kateri se križajo življenske poti umetnikov.
Glede na to, da lastnik iz zdravstvenih in finančnih razlogov ni v stanju domačijo ohranjati pri (fizičnem) zdravju, kaj šele, da bi obudil življenje v njej, je seveda jasno, da je zapisana počasnemu propadu, čeprav bi se že z majhnimi posegi potek dogodkov dalo obrniti v drugo smer. V hiši je namreč ohranjenega še veliko starega pohištva in starejših Lojzetovih slik, ki pa zaradi vlage postopoma propadajo.
Povzeto po reviji Moja Slovenija