Poletni, zlasti pa zgodnji jesenski čas sta najbolj primerna za
potepanja po visokogorju. V Slovenijo sega samo repek mogočnega alpskega loka,
ravno pravšnji za našo domovino. Naš del Alp se od najvišjih gora osrednjega dela razlikuje po kamnini - namesto
temnega granita je zgrajen iz apnenca, ki so se v davnini nabirali na morskem
dnu v debele plasti. Zato so gore tako svetle in drzno oblikovane.
Najbolj so obiskane Julijske Alpe, saj k temu gotovo bistveno prispeva
tudi naš najvišji vrh in narodni simbol
Triglav. V senci Julijcev so
Kamniško-Savinjske Alpe, in to je pravzaprav zanimiva prednost - tu je večja
možnost, da visokogorje vzdušje v miru doživljamo celo v najbolj obiskanem
času.
Gorska veriga ločuje Jezersko, dolino Kamniške Bistrice in tri doline v
zgornjem toku Savinje (Matkov kot, Logarska dolina, Robanov kot), naravni
prehodi (npr. Jermanova vrata) pa so služili povezovanju med dolinami.
Starodavni prehodi so se postopoma utrdili v označene planinske poti, s katerih
vodijo nadelane poti na razgledne vrhove. Tako ni težko splezati na dletasti
vrh Ojstrice - takšna je namreč podoba njenega vrha z južne strani. Ime pa
poudarja njen drugi obraz, ki ga kaže v Robanov kot ali proti Brani - izrazito koničasto piramido.
Prvi del poti je prečenje od Ojstrice in škrbinastih Škarij prek širokega hrbta Planjave do Kamniškega
sedla ali Jermanovih vrat. Tu si Solčavsko in Kranjska podajata roki, naša pot
pa se nadaljuje čez nazobčane Kotliče in vrtoglave police skozi naravno okno
Sod brez dna do vrha Turske gore. Tu se odpre veličasten pogled na amfiteater
Malih podov, nad katerimi se vzpenjajo Skuta in Rinke, v globini pod nami pa je
Logarska dolina. Mali podi premorejo najrazličnejše kraške oblike površja,
skalne razpoke pa so še tja v pozno jesen ozaljšane s cvetjem. Cvetlice, ki
silijo iz razpok ali iz grobega melišča, zbujajo v nas sočutje, češ, kako lahko
tako nežno življenje preživi te skromne in zahtevne razmere. Pa je to le pogled
iz človeškega zornega kota. Prav razpoke s pičlo prstjo, bičanje vetra, močno
sončno sevanje, zimski sneg in mraz so najprimernejše življenjsko okolje teh
rastlin.
Med poznopoletnimi rastlinami še posebej izstopata dve: Froelichov svišč
sodi med encijane in ga je botanik Franc Hladnik leta 1804 odkril na Planjavi.
Je pravi endemit, saj uspeva le v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, še
eno osamljeno nahajališče pa je v Karnijskih Alpah. Druga je nekoliko bolj
razširjena Zoisova zvončica, ki uspeva tudi v Julijskih Alpah. Ni je težko
prepoznati po posebni obliki venca, njeno ime pa časti spomin na botanika Karla
Zoisa, ki je bil brat mnogo bolj znanega Žiga.
Doživljanje gora nas približuje Bogu. Pa ne samo zaradi višine in
truda, ki je potreben, da se vzpnemo na vrhove. Odvisni od lastnih sposobnosti,
brez pomoči tehnike in dolinskega udobja, smo postavljeni v veličastno okolje.
Oholost in samozadostnost se topita kot sneg poleti, med skalnimi očaki, pod
nevihtnimi oblaki pa se odstira ponižnost, ki razkriva, da vsak kamen,
škraplja, blazinica kamnokreča, rumeni mak v melišču odseva Stvarnika. V dolini
pretrgane povezave s stvarstvom se tu zopet spletajo, da lahko objamemo vse,
kar naš pogled doseže - in to je praznovanje na višini!
Dostop: Iz Kamniške Bistrice, Podvolovljeka ali Robanovega kota do
Kocbekovega doma na Korošici, od tam na vrh Ojstrice in po planinski poti na
Planjavo, Kamniško sedlo, Tursko goro. Možnosti sestopa v Logarsko dolino, na
Jezersko ali v Kamniško Bistrico. Zahtevnejša dvodnevna tura, za katero
potrebujemo primerno opremo, ustrezno telesno pripravljenost in lepo vreme. Satelitska slika Ojstrice in okolice.
Izleti po Sloveniji 
