Doma Izleti Izleti Menina – zimsko doživetje

Menina – zimsko doživetje

Menina planinaZimski obisk Menine, planota med Zadrečko in Tuhinjsko dolino, je gotovo posebno doživetje prostranosti in spokojnosti. Seveda je priporočljivo izbrati dan z zanesljivim vremenom, saj je v meglo zavita Menina lahko prav trd oreh za orientacijo. V jasnem vremenu pa nas bo obisk vrhov, Golega vrha (1426 m) in najvišjega Vivodnika (1508 m), poplačal z imenitnim razgledom na Savinjske Alpe. V osrednjem delu opozarja nase značilna dletasta oblika Ojstrice, ki daje vtis najvišjega vrha gorovja, medtem ko je piramida Grintovca skromno potisnjena v ozadje. Čisto iz drugačnega zornega kota pa se pokaže plečata Raduha, ki je sicer navadno prezrta ob mogočnih sosedih, sedaj pa jo opazujemo mnogo bliže.

Mnoge gozdne ceste, ki prepredajo planoto, so pokrite s snegom, prav tako tudi ena od znamenitosti Menine – jezerce Biba. Če ne bi bilo edino na tej kraški planoti, mu ne bi pripisovali posebne pozornosti.

Menina planinaZima sicer skrije kraško naravo Menine, morda bo kdo lastnosti preluknjanega apnenca vendarle prepoznal po valovitem površju. Ko bo spomladi sneg skopnel, bodo vode izginile v podzemlje in se prikazale v močnih kraških izvirih ob vznožju. Eden najbolj vodnatih je izvir Krope pri Bočni, o katerem je že Fran Kocbek nakazoval povezavo z ledeno jamo Jespo na severnem delu planote. V svojem znanem delu Savinjske Alpe (1926) omenja ljudsko pripovedko, ki pravi, da sta v Jespo padla vola in za vedno izginila v podzemlju, v Kropi pa je naplavilo njun jarem. Jamarske raziskave zaenkrat podzemskega prehoda niso odkrile, sledilni poskusi pa so te povezave potrdili. Še en primer, ko je treba znati prisluhniti ljudski modrosti, zlasti še, ko so sporočila skrita v pripovedkah, pa jih zato morda ne jemljemo preveč resno.

Menina planinaMi pa se vrnimo na Menino, kjer se prostranost modrine neba dotika srečuje s snežne odejo. Stik dveh razsežnosti: prve, neskončne in nedoumljive ter druge, otipljive, a omejene. Stik, ki odseva tudi v naši notranjosti. Po eni strani smo ukoreninjeni v svetu, ki ga zaznamo s čutili: otipamo, vonjamo, vidimo, slišimo, a to nas v popolnosti ne izpolnjuje. Oziramo se v nebo, kjer v njegovi neskončnosti slutimo odgovore na naša neizpolnjena hrepenjenja. Z vero lahko to upanje pretapljamo v zaupanje.

Menina planinaA neskončnost je neskončno darežljiva z izzivi in odgovori tudi v otipljivem svetu. Le ustaviti se moramo in zožati pogled od stika med nebom in snegom do podrobnosti, neskončnih podrobnosti. Lišaji na smrekovem lubju, ivje na veji, preproga mahu, ki je sneg pod zavetjem košate smreke ni prekril, kristali najrazličnejših oblik. Sneg je ponjava, na katero se ujame igra vetra v krošnjah dreves. Vejice, plodovi, za pomlad pripravljene mačice leske – vse kar odpade, se pokaže na snegu, sicer bi se skrilo vMenina planina pisanem mozaiku odpadlih listov, trav in prsti. Neopazno postane opazno. Zato je pomembno, da je tudi naša duša bela kakor sneg. Potem postanejo vidni veliki in majhni madeži. In zanimivo, z rojstvom Otroka pred dvema tisočletjema, je bilo uresničeno upanje, da madeži ne bodo več omadeževali.

Dostop:
Iz Gornjega Grada po markirani poti čez Šemprimožnika. Če je prevozna cesta, se lahko peljemo iz Bočne do doma na Menini in se od tod potepamo po planoti. Možnih je tudi več pristopov iz Tuhinjske doline in z Vranskega.

Povezane objave: