V sredo, 7. avgusta 1895 – slabe štiri mesece po uničujočem potresu, ki je tisto leto stresel Ljubljano – je triglavske stene ovijala gosta megla. Dovški župnik Jakob Aljaž, ki je zjutraj zaradi slabega vremena opustil namero, da bi se povzpel na vrh, je v majhni Dežmanovi koči napeto prisluškoval kovinskim glasovom, ki so se odbijali od skal. »Bog daj,da bi šlo vse po sreči!« je zavzdihnil in pomislil na može tam zgoraj …
Triglav, ki je z 2864 metri najvišji vrh Julijskih Alp, zaradi svoje lege in mogočne podobe že stoletja privlači občudujoče poglede in vabi ljubitelje strmin. Prvi so prehode med njegovim skalovjem iskali divji lovci – kako visoko so prišli, ne ve nihče. Znano pa je, da so se 25. avgusta 1778 na vrh povzpeli bohinjski lovci Luka Korošec, Matija Kos in Štefan Rožič ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. Za prvopristopnike je bil vzpon na Triglav huda preizkušnja. Posebej težaven je bil greben za Malim Triglavom, ki so ga konec 19. stoletja razstrelili in po njem speljali varnejšo pot. V naslednjih letih se je število obiskovalcev zelo povečalo. To v svojih Planinskih spominih, ki so v letih 1922 in 1923 izhajali v Planinskem vestniku, slikovito opisuje tudi Jakob Aljaž: »Letos (1922) je bilo okoli 4000 turistov na Triglavu, pred 60 leti pa le dva ali trije in ti so se dali v ‘cajtenge ’.– Še pred 30 leti je bilo nekaj posebnega, da je Kadilnik čez Krmo nekaj Ljubljančanov gori pripeljal. Sedaj pa so besede ‘Vrata ’,‘Triglav ’,‘maša na Kredarici ’ nekaj vsakdanjega, pa še vedno nekaj častitljivega in vzvišenega. Koliko dolinskih Savlov se je letos izpremenilo v planinske Pavle.«
Ljubezen do gora 
Aljaž, ki je v gore zahajal že kot dijak, je šel prvič na Triglav leta 1887, ko je bil župnik na Dobravi pri Kropi. Takrat je bil star dvainštirideset let in na vrhuncu svojih moči. Dve leti pozneje je postal župnik na Dovjem, kjer se mu je odprlo novo polje delovanja: »turistika in slovensko planinstvo«. Pri tem pa je naletel na velike težave, saj so se Nemci skoraj že povsem polastili Triglava, postavljali nemške kažipote, gradili svoje koče in nastavljali vodnike. »Težko sem iztrgal Triglav iz rok Nemcev! Delal sem idealno, vztrajno, potrpežljivo, mnogo žrtev je bilo treba …,« je zapisal.
Vztrajnosti in navdušenja za planine – še zlasti zaTriglav mu res ni manjkalo. »Kneipp hodi okoli in hvali vodo, jaz pa Triglav in planine,« je leta 1896 govoril zbranim v Narodnem domu v Ljubljani.»Ko sem bil zadnjič na Češkem v Homotovu, kjer je nekaj mesecev prej Kneipp predaval, so mi rekli, da sem podoben Kneippu. Pa druge podobnosti menda ni med nama, kakor da imava oba – veliko bučo. Pač pa je sorodnost med kneippanjem in turistiko; kajti oboje poživi telo in duha … Ne bo dolgo in romalo bo tisoč turistov na naš prekrasni Triglav, še več pa na Kredarico. Vse koče bodo prenapolnjene! Ko bode ravnopravnost izvršena, se bodo narodi med seboj ljubili in tudi na Triglavu obhajali praznik sprave in neskaljene radosti,v kar Bog pomozi!«
Triglavski stolp
Potem ko je Aljaž od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava, je zasnoval načrt za Triglavski stolp in ga pozimi s kredo narisal kar na tla svoje sobe. Izdelavo je zaupal mladostnemu prijatelju Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani, ki je za ogrodje tri metre visokega valjastega stolpa s premerom 125 cm uporabil pet železnih kotnih profilov 50 x 50 mm in štiri vodoravno pritrjene železne obroče. Čezenj je napel pocinkano železno pločevino, ki je bila dvakrat debelejša od tiste, kakršno so uporabljali za prekrivanje cerkvenih zvonikov. Belec je nalogo dobro opravil, stroške pa je plačal Aljaž, ki je stolp pozneje podaril Planinskemu društvu. Šest krepkih nosačev je sestavne dele, ki so tehtali od 15 do 20 kg, v enem tednu znosilo na Triglav, potem pa je Belec 7. avgusta 1895 s štirimi pomočniki v petih urah postavil stolp. Aljaž je vanj postavil tri okrogle stole, barometer in termometer ter panoramsko sliko z imeni bližnjih in daljnih gora, sprva pa je imel, kot je zapisal v Planinskih spominih, »v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti – poštenjaki..« Na steni stolpa je napisal opozorilo, naj se turisti ob hudi uri ne zadržujejo v njem. Za zavetje pred strelami in nevihtami je dal namreč na južni strani pod vrhom v skalo vsekati votlino z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vrati, ki jo je poimenoval Staničevo zavetišče.
Naslednji teden je bilo odprtje, pri katerem sta bila poleg Aljaža in njegovih dveh delavcev, Požganca in Kobarja, navzoča še tržiški tovarnar Gassner in pevovodja Matej Hubad. Možje so v prelepem vremenu odprli buteljko šampanjca ter zapeli pesmi Ave, maris stella (Zdrava,morska zvezda) in Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil Aljaž. Aljaž je imel zaradi stolpa na Triglavu v začetku precej težav. Nemci so ga obtožili, da je uničil podzemno triangulacijsko točko in o tem sprožili obsežno preiskavo. Deželni geometer je celo izjavil, da bodo stolp odstranili, Aljaž pa bo moral plačati kazen, vendar iz tega ni bilo nič. Vojaki so namreč s pomočjo prič ugotovili, da podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu sploh ni bilo, ampak da so geometri pred štiridesetimi leti tam postavili le leseno piramido, ki so jo pozneje uničili viharji. Zato so vojaki sredi stolpa pol metra globoko v tla vkopali triangulacijsko znamenje in odredili, da stolpa ne sme nihče podreti. »Sedaj je stolp pod cesarskim varstvom, ostane pa vaša last,« je Aljažu povedal stotnik Schwarz. »Nobeden nima pravice stolpa poškodovati in iz Dunaja sem dal ukaz na okrajno glavarstvo, naj orožniki vsako leto pogledajo, ali je stolp kdo poškodoval. Če pa vi na stolpu kaj predelate, nam tudi sporočite.« V naslednjih letih je Aljaž postavil še Triglavsko kočo na Kredarici (sklep, da bo stala prav tam, je naredil, ko je po odprtju stolpa sedel na Malem Triglavu in se razgledoval naokrog) in kapelo Lurške Matere Božje (uničili so jo leta 1952, štirideset let pozneje pa pozidali novo), dom v Vratih ter skrbel za gradnjo planinskih poti. Njegovo najbolj znano delo pa slej ko prej ostaja po njem imenovani stolp, ki se je s Triglavom zrasel v neločljivo celoto. Če je Triglav simbol slovenstva, lahko mirno zapišemo, da je Aljažev stolp simbol Triglava.