Zimski obisk Menine, planota med Zadrečko in Tuhinjsko dolino, je gotovo posebno doživetje prostranosti in spokojnosti.
Seveda je priporočljivo izbrati dan z zanesljivim vremenom, saj je v meglo
zavita Menina lahko prav trd oreh za orientacijo. V jasnem vremenu pa nas bo
obisk vrhov, Golega vrha (1426 m) in najvišjega Vivodnika (1508 m), poplačal z
imenitnim razgledom na Savinjske Alpe. V osrednjem delu opozarja nase značilna
dletasta oblika Ojstrice, ki daje vtis najvišjega vrha gorovja, medtem ko je
piramida Grintovca skromno potisnjena v ozadje. Čisto iz drugačnega zornega
kota pa se pokaže plečata Raduha, ki je sicer navadno prezrta ob mogočnih
sosedih, sedaj pa jo opazujemo mnogo bliže.
Mnoge gozdne ceste, ki prepredajo planoto, so
pokrite s snegom, prav tako tudi ena od znamenitosti Menine - jezerce Biba. Če
ne bi bilo edino na tej kraški planoti, mu ne bi pripisovali posebne
pozornosti.
Zima sicer skrije kraško naravo Menine, morda bo
kdo lastnosti preluknjanega apnenca vendarle prepoznal po valovitem površju. Ko
bo spomladi sneg skopnel, bodo vode izginile v podzemlje in se prikazale v
močnih kraških izvirih ob vznožju. Eden najbolj vodnatih je izvir Krope pri
Bočni, o katerem je že Fran Kocbek nakazoval povezavo z ledeno jamo Jespo na
severnem delu planote. V svojem znanem delu Savinjske Alpe (1926) omenja
ljudsko pripovedko, ki pravi, da sta v Jespo padla vola in za vedno izginila v
podzemlju, v Kropi pa je naplavilo njun jarem. Jamarske raziskave zaenkrat
podzemskega prehoda niso odkrile, sledilni poskusi pa so te povezave potrdili.
Še en primer, ko je treba znati prisluhniti ljudski modrosti, zlasti še, ko so
sporočila skrita v pripovedkah, pa jih zato morda ne jemljemo preveč resno.
Mi pa se vrnimo na Menino, kjer se prostranost
modrine neba dotika srečuje s snežne odejo. Stik dveh razsežnosti: prve,
neskončne in nedoumljive ter druge, otipljive, a omejene. Stik, ki odseva tudi
v naši notranjosti. Po eni strani smo ukoreninjeni v svetu, ki ga zaznamo s
čutili: otipamo, vonjamo, vidimo, slišimo, a to nas v popolnosti ne izpolnjuje.
Oziramo se v nebo, kjer v njegovi neskončnosti slutimo odgovore na naša
neizpolnjena hrepenjenja. Z vero lahko to upanje pretapljamo v zaupanje.
A neskončnost je neskončno darežljiva z izzivi in
odgovori tudi v otipljivem svetu. Le ustaviti se moramo in zožati pogled od
stika med nebom in snegom do podrobnosti, neskončnih podrobnosti. Lišaji na
smrekovem lubju, ivje na veji, preproga mahu, ki je sneg pod zavetjem košate
smreke ni prekril, kristali najrazličnejših oblik. Sneg je ponjava, na katero
se ujame igra vetra v krošnjah dreves. Vejice, plodovi, za pomlad pripravljene
mačice leske - vse kar odpade, se pokaže na snegu, sicer bi se skrilo v
pisanem
mozaiku odpadlih listov, trav in prsti. Neopazno postane opazno. Zato je
pomembno, da je tudi naša duša bela kakor sneg. Potem postanejo vidni veliki in
majhni madeži. In zanimivo, z rojstvom Otroka pred dvema tisočletjema, je bilo uresničeno
upanje, da madeži ne bodo več omadeževali.
Dostop: Iz Gornjega Grada po markirani poti
čez Šemprimožnika. Če je prevozna cesta, se lahko peljemo iz Bočne do doma na
Menini in se od tod potepamo po planoti. Možnih je tudi več pristopov iz
Tuhinjske doline in z Vranskega.
