Poletni, zlasti pa zgodnji jesenski čas sta najbolj primerna za potepanja po visokogorju. V Slovenijo sega samo repek mogočnega alpskega loka, ravno pravšnji za našo domovino. Naš del Alp se od najvišjih gora osrednjega dela razlikuje po kamnini – namesto temnega granita je zgrajen iz apnenca, ki so se v davnini nabirali na morskem dnu v debele plasti. Zato so gore tako svetle in drzno oblikovane.
{sidebar id=4}Najbolj so obiskane Julijske Alpe, saj k temu gotovo bistveno prispeva tudi naš najvišji vrh in narodni simbol 
Triglav. V senci Julijcev so Kamniško-Savinjske Alpe, in to je pravzaprav zanimiva prednost – tu je večja možnost, da visokogorje vzdušje v miru doživljamo celo v najbolj obiskanem času.
Gorska veriga ločuje Jezersko, dolino Kamniške Bistrice in tri doline v zgornjem toku Savinje (Matkov kot, Logarska dolina, Robanov kot), naravni prehodi (npr. Jermanova vrata) pa so služili povezovanju med dolinami. Starodavni prehodi so se postopoma utrdili v označene planinske poti, s katerih vodijo nadelane poti na razgledne vrhove. Tako ni težko splezati na dletasti vrh Ojstrice – takšna je namreč podoba njenega vrha z južne strani. Ime pa poudarja njen drugi obraz, ki ga kaže v Robanov kot ali proti Brani – izrazito koničasto piramido.
Prvi del poti je prečenje od Ojstrice in škrbinastih Škarij prek širokega hrbta Planjave do Kamniškega sedla ali Jermanovih vrat. Tu si Solčavsko in Kranjska podajata roki, naša pot pa se nadaljuje čez nazobčane Kotliče in vrtoglave police skozi naravno okno Sod brez dna do vrha Turske gore. Tu se odpre veličasten pogled na amfiteater Malih podov, nad katerimi se vzpenjajo Skuta in Rinke, v globini pod nami pa je Logarska dolina. Mali podi premorejo najrazličnejše kraške oblike površja, skalne razpoke pa so še tja v pozno jesen ozaljšane s cvetjem. Cvetlice, ki silijo iz razpok ali iz grobega melišča, zbujajo v nas sočutje, češ, kako lahko tako nežno življenje preživi te skromne in zahtevne razmere. Pa je to le pogled iz človeškega zornega kota. Prav razpoke s pičlo prstjo, bičanje vetra, močno sončno sevanje, zimski sneg in mraz so najprimernejše življenjsko okolje teh rastlin.
Med poznopoletnimi rastlinami še posebej izstopata dve: Froelichov svišč sodi med encijane in ga je botanik Franc Hladnik leta 1804 odkril na Planjavi. Je pravi endemit, saj uspeva le v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, še eno osamljeno nahajališče pa je v Karnijskih Alpah. Druga je nekoliko bolj razširjena Zoisova zvončica, ki uspeva tudi v Julijskih Alpah. Ni je težko prepoznati po posebni obliki venca, njeno ime pa časti spomin na botanika Karla Zoisa, ki je bil brat mnogo bolj znanega Žiga.
Doživljanje gora nas približuje Bogu. Pa ne samo zaradi višine in truda, ki je potreben, da se vzpnemo na vrhove. Odvisni od lastnih sposobnosti, brez pomoči tehnike in dolinskega udobja, smo postavljeni v veličastno okolje. Oholost in samozadostnost se topita kot sneg poleti, med skalnimi očaki, pod
nevihtnimi oblaki pa se odstira ponižnost, ki razkriva, da vsak kamen, škraplja, blazinica kamnokreča, rumeni mak v melišču odseva Stvarnika. V dolini pretrgane povezave s stvarstvom se tu zopet spletajo, da lahko objamemo vse, kar naš pogled doseže – in to je praznovanje na višini!
{mosimage ch=150}Dostop:
Iz Kamniške Bistrice, Podvolovljeka ali Robanovega kota do Kocbekovega doma na Korošici, od tam na vrh Ojstrice in po planinski poti na Planjavo, Kamniško sedlo, Tursko goro. Možnosti sestopa v Logarsko dolino, na Jezersko ali v Kamniško Bistrico. Zahtevnejša dvodnevna tura, za katero potrebujemo primerno opremo, ustrezno telesno pripravljenost in lepo vreme.
Satelitska slika Ojstrice in okolice.