Včasih si človek izbere cilj, ob drugi priložnosti pa te kakšen kraj lahko tudi pokliče. Tako sva si z Marto zaželela objema beneške lagune, a ko sva z roba kraške planote zagledala morje goste megle, sva raje ostala na sončnem višavju. Sledil je trenutek zmedenosti, ko se nenadoma razblini željeni cilj, potem pa je v to praznino vstopila Gradišca. Nisva dosti razmišljanja, sledila sva povabilu in se zapeljala proti Podgorju.
Od grebena Slavnika do morja zavalovi pokrajina v nekaj stopnjah. Prva uravnava je prav podgorska planota. Na njej sta odmaknjeni proti zahodnemu robu dve naselji: Praproče in Črnotiče. 
Nekje na sredi med njima pa se dviguje grič, na katerem je cerkev Marije Snežne. Ni ga mogoče zgrešiti sredi uravnane pokrajine, proti vrhu ga še obdaja pas kamnite groblje. Domačini so znali že od nekdaj izkoristiti nenavadno obliko in lego grička, ki je nudil dober razgled in močno olajšal obrambo pred napadalci. Že ime Gradišca daje slutiti, da je bilo na tem mestu gradišče, kar dokazujejo tudi arheološke najdbe. Potem pa ni bilo več razloga, da griček ni bil vsaj občasno naseljen ali obiskan. Kadar je bila stiska, so se zatekli na vzpetino. Tako je bilo tudi v času turških vpadov, ko se je vrh Gradišce preoblikoval v taborsko utrdbo, ne manjka tudi sledov ostankov okopov iz druge svetovne vojne.
Vzpetinica je bila očitno za domačine nekaj posebnega, zato so na njej postavili cerkev. Osnova sedanje cerkve je bila sezidana v 17. stoletju, zelo verjetno pa je bilo na tem mestu že prej svetišče. Napis na cerkvenem pročelju nas pouči, da je bila cerkev obnovljena leta 1765. Po drugi svetovni vojni je vidno propadla, zavedni in marljivi domačini pa so ji povrnili nekdanji sijaj leta 1995, ko so jo temeljito obnovili.
O nastanku božje poti je ohranjenih več zgodb, najbolj všečna je tista, ki pripoveduje, da je sneg pobelil vrh Gradišce. Domačini so povezali dogodek s čudežem, ko je sredi poletja (5. avgusta) na rimskem griču Eskvilin zapadel sneg kot znamenje, kje naj bi zgradili zaobljubljeno cerkev Devici Mariji. Podobno so razumeli namig tudi domačini. Cerkev pa ni bil samo priljubljen romarski cilj, ampak so tu prirejali tudi sejme.
Pot lahko zaključimo z obiskom cerkvice z značilnim zvonikom na preslico, ali pa se sprehodimo še do roba uravnave in čez razgledni greben pokukamo v dolino proti Hrastovljem. Možnosti za sproščeno tavanje je veliko. V zgodnjespomladanskem času so travniki še pusti. Pripravljajo se, da bodo v kratkem pestro obarvali pokrajino. Sedaj prevladujejo rjavi odtenki, vmes pa kukajo cvetovi žafrana. A ne tistega pomladanskega, ki smo ga navajeni v celinskem in alpskem delu Slovenije, ampak progastega, ki je umazano bel z izrazitimi vijoličastimi progami vzdolž listov cvetnega odevala. Tudi sicer običajnega črnega teloha tod ne bomo videli, pač pa je veliko zelenega.
Pomembno je, da se zmoremo kdaj oddaljiti od svojih želja in predstav, moči noči slepote lastne volje. Nenadoma bomo spregledali in zaslišali bogastvo šepeta, ki nas vabi k slavljenju Življenja. Lastna volja zastira ostrino našega pogleda in nas oddaljuje od podarjene svobodne volje. Zaslepljeni imamo občutek neizmerne svobode, a je to le izkrivljena utvara. Šele ko se naša volja svobodno preplete z božjo, postanemo del mogočne vstajenske zgodbe in pokukamo iz groba.
Dostop:
Po avtocesti od Kozine proti Kopru do odcepa za Podgorje. Na desni strani je nekaj odcepov za Črnotiče, dober kilometer pred Podgorjem pa nas desni odcep pripelje v Praproče. Obe naselji sta izhodišči za Gradišco, ki je na vzpetini med vasema in povezana z označeno potjo.