Vsebina:
Podružnična cerkev Matere božje
Najbrž bi težko našli Slovenca, ki ne bi vedel povedati vsaj nekaj malega o Beli krajini. Bele breze, vinogradi, pisanice, zeleni Jurij, prijazni Ijudje, vse to in še kaj bi lahko našteli, ko omenimo deželo med Kolpo in Gorjanci. Pri tem pa kdaj malo po krivici pozabljamo, da je še nekaj, kar daje Beli krajini poseben čar. To so številne cerkve, kapele in znamenja. Z vsakega hriba in griča nas pozdravljajo kot zgovorne priče starih gospodarjev te pokrajine – križniških vitezov in pa vere Belokranjcev, ki so jih postavili in jih vzdržujejo.
Na robu slovenskega ozemlja, nad Kolpo in Vinico, stoji na 334 metrov visokem hribu božjepotna cerkev Marijinega imena na Žežlju. Kraj, na katerem so neznano kdaj postavili cerkev, je bil naseljen že v prazgodovini. Tu je dobra razgle dna točka. Od tod se lahko nadzoruje vsa pokrajina ob Kolpi. Krajevno ime je od nekdaj zbujalo vprašanja. Nekateri pravi jo, da narečna beseda žeželj pomeni lopato za pepel pri krušni peči, v prenesenem pomenu pa gorjačo. Drugi iščejo izvor v nemški besedi Sessel, kar pomeni stol, češ, nemški viteški križniki so govorili o kraju Maria am Sessel – Marija na stolu. Njena podoba v žeželjski cerkvi je res taka, da Marija prestoluje.
Pravijo, da je bila cerkev zidana v davnih časih po zaobljubi. Takrat si je sledilo več slabih letin. Nekajkrat je poleti zapadel sneg in pokončala vse pridelke. Grozila je lakota. V tej hudi nadlogi je uiniška grofica sklenila sezidati cerkev Mariji v čast Ko je zaobljubo spolnila, so prenehale tudi preizkušnje.
Ljudje burnega 15. stoletja so pri žeželjski Mariji iskali zavetje in pomoč pred Turki. Okrog cerkve so postavili taborsko obzidje, kamor so se zatekali prebivalci Vinice in sosednjih vasi. Kako hudo je bilo takrat, pove že podatek, da so leta 1469 Turki odpeljali iz Bele krajine v sužnost 500 dečkov in deklic. Iz tistih časov se je ohranila zgodba, ki jo poznajo še po nekaterih slovenskih krajih. Ob turškem vpadu v belokranjske vasi so se ljudje zatekli na Žeželj. Ponoči so prišli Turki. Na vsak način so hoteli preplezati zid. V skrajni sili so se branilci zatekli k zvijači. Postavili so se v procesijo z gorečimi svečami. Pri enih vratih so hodili iz cerkve ven, pri drugih pa noter. To se je ponauljalo brez konca. Turke je prevuzel strah. Spraševali so se, odkod se jemljejo vsi ti ljudje. Bali so se, da bodo branilci ta ogenj zmetali nanje. V velikem neredu so zbežali z Žežlja.
Današnjega romarja na poti iz Vinice vrh hriba pozdravlja zvonik z baročno streho, ki štrli iz krošenj dreves. Čeprav pelje do cerkve zdaj cesta, je vabljivejši sprehod po stari romarski poti. Ob njej so razvrščene kapelice križevega pota, ki ga je postavil viniški gostilničar Jurij Benetič v preteklem stoletju. Na začetku križevega pota stojita dve večji kapeli posvečeni Mariji Pomočnici in Jezusu na Oljski gori. Na vrhu, ob koncu križevega pota, uzremo žeželjsko cerkev. Razen zvonika, ki nas v osnovah še spominja na gotsko prednico, je pred nami velika baročna stavba in pred njo prostorna lopa, ki je služila romarjem za zavetišče.
V notranjščini se srečamo z eno najlepših baročnih oprem, kar jih je na Slovenskem. Glavni oltar ima kar tri nadstropja z nišami, iz katerih nas pozdravljajo najbolj znani ljudski svetniki in priprošnjiki. Sredi tega pa je Marijin tron, okrašen z lepimi rezbarijami. Zanimivo pri vsem je, da se bolj kot Marijina podoba v tronu časti ona, ki stoji sredi cerkve pod baldahinom. Okrog tega kipa drsajo romarji po kolenih. Obe Marijini podobi sta oblečeni.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Vinica
Vinica 1
8344 Vinica
Telefon: (07) 306 40 14
Dostop: z avtom iz Vinice; avtobus do Vinice, nato pol ure peš.
Glavni romarski shodi: 5. postna nedelja, 7. velikonočna nedelja, Marijini prazniki, nedelja po mali maši (posvetališče), zahvalna nedelja.
