Doma Slovenija Mesta Zagorje ob Savi

Zagorje ob Savi

KolovratMed tremi zasavskimi občinami je najrazsežnejša zagorska, saj s 147 kvadratnimi kilometri presega skupno površino hrastniške in trboveljske. Ob nadaljevanju sedanjih demografskih gibanj bo kmalu postala največja tudi po številu prebivalcev – teh je zdaj okrog 17.200, od česar jih dve tretjini živi v večjih naseljih Zagorju, Kisovcu in na Izlakah. Če se samo Zagorje tako kot preostali zasavski mesti zraslo na premogu, pa v okolici srečamo veliko sledov starejših časov: več deset srednjeveških cerkva in nekaj gradov ter dvorcev, ki so večinoma ruševine ali pa so že povsem izgubili nekdanji videz. Izjema je grad Kolovrat v zasebni lasti. Med tistimi, ki so postali ruševine, pa premoreta največ zgodb grad Gamberk s precej dobro ohranjenim romanskim stanovanjskim stolpom in graščina Medija, kjer je preživel otroštvo Janez Vajkard Valvasor. Slavni učenjak je bil verjetno pokopan v grajski kapeli z družinsko grobnico Valvasorjev.

Bogate sledi zgodovine so arheologi odkrili tudi tam, kjer je danes mesto Zagorje. Najdbe iz bakrene in železne dobe so večinoma shranjene v muzejih v Ljubljani, Celju in na Dunaju, današnjega obiskovalca pa nanje spomni povečana bronasta fibula, ki krasi vodomet pri tržnici. Med več spomeniki v bližini je tudi ogromna bronasta gmota Matjaža Počivavška, ki označuje zemljepisno dejstvo, da skozi središče mesta teče 15 poldnevnik, po katerem so naravnane srednjeevropske ure.

Staro mestno jedro leži na dvignjenem hribčku, današnjem Cankarjevem trgu (pisatelj Ivan Cankar je bil kot tukajšnji socialdemokratski kandidat na deželnih volitvah leta 1907 nad Zagorjem silno navdušen), kjer kraljuje mogočna neoromanska cerkev sv. Petra in Pavla z dvema 37 metrov visokima zvonikoma in bogato notranjostjo. Družbo ji delajo meščanske zgradbe kot Medvedova gostilna, Kolenčeva hiša in stoletno gostišče Kum. Mesto se je širilo proti jugu in zahodu, proti severu pa leži soseska z individualnimi hišami in večina športnih objektov, vključno z veliko športno dvorano in nogometnim stadionom.

Novi del mesta leži v dolini rečice Medije, ki se pri železniški postaji izliva v Savo. Ožino pred izlivom zapolnjujejo predvsem industrijski objekti, ko pa se dolino proti toku razširi, je gosto pozidana s stanovanjskimi in poslovnimi objekti. Središče družabnega življenja in vsakršnega dogajanja je prostor med tržnico in Delavskim domom. Kulturni center je arhitekturna mojstrovina, ki jo je zasnoval arhitekt Emil Navinšek, eno izmed njegovih dvoran pa krasita velika stenska mozaika Ive Seljaka Čopiča in Marijana Tršarja.

Delavski dom ZagorjeV Delavskem domu je tudi sedež najstarejše slikarske kolonije v Sloveniji, ki deluje nepretrgoma že skoraj pol stoletja. V njej se doslej zvrstilo že več kot tristo ustvarjalcev iz Slovenije in tujine, zbirka likovnih del pa se počasi približuje številki tisoč in je zato eden najobsežnejših in boljših prerezov slovenskega povojnega slikarstva. Dela so razstavljena v različnih javnih ustanovah in podjetjih po mestu, izbor pa si je občasno mogoče ogledati tudi v galeriji Medija, ki je nastanjena v Weinbergerjevi hiši. V slednji je tudi spominska soba Ladka Korošca, opernega in koncertnega pevca, ki je s svojo igro in glasom navduševal poslušalce po vsem svetu.

Rudarski del mesta je bilo nekdaj samostojno naselje Toplice. Zagorje se je prvo med zasavskimi mesti srečalo z rudarjenjem – prvo pisno dovoljenje za kopanje premoga je bilo novembra 1755 leta podeljeno industrialcu Francu Rakovcu – in se je prvo od njega tudi poslovilo: zadnji voziček premoga je iz jame Kotredež pripeljal julija 1996. V nadaljnjih letih so Toplice s številnimi rušitvami rudarskih objektov, njihovimi prenovami in gradnjami novih stavb že zelo izgubile rudarski videz.

VashavaSpominov na najgloblji evropski premogovnik – premog so nazadnje kopali v globini 262 metrov pod morsko gladino – pa je vendarle še nekaj. Znotraj rudarske kopalnice, preurejene v poslovni center, so ob urejenem vhodnem portalu Vinskega rova postavljene informativne table, dva jamska vozička in kip zaveznice sv. Barbare. Nekaj deset metrov dalje je portal starejšega Aleksandrovega rova, na novo vsebino, ki naj bi bila povezana z rudarsko preteklostjo, čaka skladišče razstreliva. Ob rudniški upravni zgradbi, danes poslovnem centru Graščina, sta postavljena spomenika Rudarskim rodovom in Zadnji šiht. K njim sodi tudi 48 ton težka Amerikanka, parna lokomotiva, ki je vozila premog na železniško postajo ob Savi. Industrijsko železnico je zamenjala sodobna cesta in sprehajališče, v katerem naj bi kmalu postavili tudi nekakšno pot spominov.

Stanovanjske zgradbe so bile bolj trdožive kot industrijski objekti. Okrogarjeva kolonija, ki se je umestila na zahodnem pobočju pod Malim vrhom, je kljub prenovam ohranila zasnovo, enako velja za kolonijo in delavske večstanovanjske zgradbe na drugi strani doline, Na šohtu. Med bolj slikovitimi je še Bezgarberjeva hiša z lesenimi ganki, ki jih na sredini prekinja prizidek v obliki stolpa, veliko značilnih stanovanj za cinkarnarje, steklarje in rudarje pa je bilo zaradi dotrajanosti porušenih.

EvroparkPrimer uspešne sanacije nekdanjih rudarskih površin je razsežni Ruardi, ki se v objemu Medije in Kotredeščice razteza na severnem robu mesta. Nekdanje rudniško odlagališče jalovine je spremenjeno v razsežni Evropark z veliko športnih in rekreativnih vsebin. Na več kot 30 hektarih površine je urejeno vzletišče za športna letala, lokostrelski poligon, nogometno igrišče, otroško igrišče, dve manjši jezerci, sprehajalne poti. Park je priljubljena točka za sprehajalce in športnike, s pričakovanim skorajšnjim prenosom celotnega zemljišča iz državne lastnine v občinsko, pa je načrtovano še nadaljnje urejanje in izboljšanje vsebin tamkajšnje ponudbe.

Avtor besedila: Roman Rozina, Regionalni center za razvoj d.o.o.
Avtor slik: Roman Rozina in Lovro Rozina

No results found in this location. Please try again.

Povezane objave: