Doma Slovenija Mesta Trbovlje

Trbovlje

Lovski dvorecPovršina občine Trbovlje meri 58 kvadratnih kilometrov, število prebivalcev pa se po večletnem upadanju vrti okrog številke 17.500. V občini ni drugih velikih naselij, skoraj vsi prebivalci žive v mestu, ki se razteguje v ozki dolini Trboveljščice in na obeh pobočjih, ki jih poseljuje nekaj več kot deset tisoč prebivalcev. Ime naj bi po nekaterih razlagah izviralo iz glagola trebiti, torej krčiti zaraščene površine, vse več pa je zagovornikov razlage, da je mestu posodil ime neki staroslovenski Trebov, ustanovitelj, starešina naselja.

Če Trbovlje res nosijo ime po ustanovitelju mesta, bi bilo bolj pravilno, da bi bilo njihovo poimenovanje povezano s premogom. Do zgodnjega 19 stoletja – premog je prvi začel kopati Franc Maurer leta 1804 na Lakonci – so bile današnje Trbovlje nekaj majhnih naselij in osamljenih kmetij. V drugi polovici tega stoletja je prišlo do prave eksplozije prebivalstva: dolino so poselili rudniški in industrijski objekti, na pobočjih pa so se množile stanovanjske zgradbe, saj je rudniški kapital že povsem določal rabo prostora in način življenja.

Iz časov pred rudarjenjem se je ohranilo le malo objektov. Na starem mestnem trgu stoji dominantna cerkev sv. Martina, prvič omenjena v šestdesetih letih 13. stoletja, ki je današnjo podobo z dozidavami dobila sredi 19. stoletja. Takrat je nastala tudi izredno lepa poslikava stropa, delo slikarja Janeza Wolfa. Le malo južneje stoji Lovski gradič, znan tudi pod imeni dveh nekdanjih lastnikov kot Arzenškova ali Peklarjeva hiša. Danes restavracija in protokolarni objekt je v urbarju iz leta 1582 omenjen kot grofovska lovska hiša; nekakšna gosposka hišica na podeželju, kar so Trbovlje takrat bile.

Staromestno jedro, današnji Trg Franca Fakina, se je zaradi širitve ceste, rušenja nekaterih hiš in gradnje novih v zadnjih letih precej spremenilo. Mestni vrvež pa je že veliko prej odtekel po Trboveljščici in se ustalil na mlajših Trgu svobode in Trgu revolucije.

Slednji je nastal na nekdanjih Vodah, ko so po drugi svetovni vojni zgrajene visoke stolpnice postopoma skoraj povsem spodrinile starejše zgradbe. Med ohranjenimi so rudniška graščina, danes sedež okrajnega sodišča, ravnateljeva vila, kjer zdaj domuje stanovanjsko podjetje, leta 1923 zgrajen gasilski dom s stolpom z uro in sireno. Novo mestno središče so oblikovale poslovne zgradbe kot banka, pošta, blagovnica po vzoru ljubljanske Name in zelo opazna poslovna zgradba Rudisa. Odprt trg z veliko zelenih površin so nadaljnje gradnje v šestdesetih letih – predvsem niz trgovskih paviljonov – zožile v današnjo podobo. Nove zgradbe so v slepo dvorišče ujele tudi monumentalni spomenik revolucije, delo arhitekta Borisa Kobeta in kiparja Stojana Batiča, ki je trgu nekdaj dajal poudarek.

Trg svobode je središče kulturnega dogajanja. Na majhnem prostoru so stisnjeni kulturni center Delavski dom, v času velike rudarske stavke leta 1923 zgrajeni Rudarski dom in dom uveljavljene Delavske godba Trbovlje, ki se jim bo kmalu pridružil še mladinski hotel. Zgolj cesta pa ta sklop stavb ločuje od zasavskega muzeja in občinske knjižnice, ki nosi ime Toneta Seliškarja, ki je kot tukajšnji učitelj začel knjižno pot z izdajo pesniške zbirke Trbovlje.

Delavski dom TrbovljeDelavski dom je arhitekturna mojstrovina Otona Gasparija in Marka Župančiča, ki se ponaša z velikim zunanjim mozaikom Marija Pregla s prizori iz rudarskega življenja. Kulturni center s tremi dvoranami in dvema galerijama je prizorišče nenehnega kulturnega dogajanja, z vedno večjim poudarjanjem videa in novih medijev pa želijo po Trboveljskih slavčkih, Laibachu in drugih svetovno znanih izvajalcih Trbovlje znova opazno vrisati na svetovni zemljevid kulturnih iskanj in dogajanj.

V preteklost pa je zazrt zasavski muzej na drugi strani Ulice 1. junija. Z osrednjo razstavo Srečno … črne doline skuša obiskovalcem čim bolj celovito predstaviti Zasavje: geografske in geološke značilnosti, potek naseljevanja, razvoj prometa, industrije, uporništvo in značilnosti posameznih obdobij, pri čemer je rdeča nit ves čas rudarstvo.

Rudarska kolonija - TrbovljeO življenju rudarjev, govorita tudi muzejski stanovanji v stari rudarski koloniji Njiva, ki predstavljata bivanjsko kulturo v dvajsetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Tu se začenja etnološka pot, ki ni le potovanje med rudarskimi kolonijami, ampak tudi poskus odstreti zaveso časa in pogledati v nekdanja življenja rudarskih družin. Stanovanjske kolonije so najbolj množično pognale na vzhodnem pobočju nad Trboveljščice – slikovita Kurja vas, mogočna Terezija, uradniški Ribnik in Pauer kolonija, Žabja vas in druge – a kljub temu najbolj prepoznavna in najpogosteje upodabljana vseeno leži v dolini, ob cesti, ki vodi v mesto.

Prostor med nekdanjim in sedanjim mestnim središčem zapolnjujejo predvsem velike stanovanjske soseske, predvsem starejše Kešetovo in mlajši Sallaumines, med katerimi pa vztraja nekaj starejših hiš, kakršna je gostilna Dimnik, spomeniško zaščitena trška hiša iz druge polovice 19. stoletja, v kateri je živela Ana Dimnik, glasna zagovornica enakopravnosti slovenskega jezika z nemškim, ki si je s svojim delovanjem prislužila naziv slovenska mati. Ali pa nekdaj mogočna bolnišnična zgradba Bratovske skladnice, ki so ji velik del imenitnosti vzele novejše bolnišnične zgradbe in prizidki.

V tem delu mesta je zbran tudi velik del športne infrastrukture, saj tu domujeta športni društvi Rudar in Partizan, z igrišči in tekmovališči za različne discipline. V Partizanu, nekdanjem Sokolskem domu, je urejena manjša spominska soba, ki predstavlja del bogatega športnega dogajanja v mestu, vse od telovadca Slavka Hlastana, ki se je z olimpijskih iger v Parizu leta 1924 vrnil z dvema četrtima mestoma.

Dimnik Termoelektrarne TrbovljeTrbovlje pa obiskovalcem ponujajo tudi še živ rudarski in industrijski obraz. Zaselki in samotne kmetije vzhodnem pobočju so danes pust, kamnit svet, sredi katerega je umeščena sodobna deponija premoga z orjaškimi napravami za transportiranje premoga. Od nje se pot strmo spusti v savsko dolino, ki jo spremljajo industrijski objekti cementarne, opuščene pralnice premoga in elektrarniške zgradbe, med katerimi izstopa 360 metrov visok dimnik. Betonski kolos, ki so ga za lajšanje okoljskih težav zgradili leta 1976, je še vedno najvišji dimnik v Evropi in najvišja zgradba v Sloveniji.

Avtor besedila: Roman Rozina, Regionalni center za razvoj d.o.o.
Avtor slik: Roman Rozina in Lovro Rozina

[wpgmza id=”5″ marker=”17″ zoom=”11″]

Objave iz iste kategorije: