Morda ne bo odveč, če takoj na začetku povemo, da so leta 1889 na ljubljanski tržnici postavili spomenik Valentinu Vodniku, delo kiparja Alojza Gangla, ki je bil prvi spomenik kakšni pomembni osebnosti na Slovenskem. Kaže, da se je Vodnika še po smrti držala usoda biti prvi. Ker je bilo skoraj vse, česar se je bilo treba lotiti še nedotaknjeno, je bil Vodnik, hočeš nočeš, prvi na številnih področjih. Pod vplivom velikega spodbujevalca in podpornika Žige Zoisa se je spustil na številna področja, ki jih je prinesel in zahteval razsvetljenski čas. Bil je učitelj, jezikoslovec, prevajalec, časnikar, arheolog, numizmatik, astronom in ne nazadnje tudi duhovnik.
Rojen je bil 3. februarja 1758 – to pomeni, da letos mineva 250 let od njegovega rojstva – ali kakor je sam zapisal: "rojen sim 3. svizhana 1758 ob 3 uri sjutra". Rojstna hiša, ki je po Vodniku dobila ime Vodnikova domačija še danes stoji Na jami v Šiški, tedaj predmestju Ljubljane. Podrobneje smo jo predstavili v rubriki Slovenske domačije. Kot devetletni fantič je Vodnik opustil igro in igrače ter se podal v šole; začel je v Ljubljani in po enem letu nadaljeval v Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval pri jezuitih v Ljubljani in leta 1775 oblekel frančiskansko meniško kuto. Po enem letu se je kot novic posvetil filozofskemu študiju v Novem mestu, takoj zatem pa bogoslovnemu študiju v Ljubljani in Brežicah. V mašnika je bil posvečen leta 1781. Kot katehet je najprej služboval na Bledu, kot kaplan in župnik pa v Kranju, Ribnici in na Koprivniku, oziroma na Gorjušah na Pokljuki. Tu ga je leta 1793 kot že uveljavljenega pesnika spoznal razsvetljeni mentor in mecen baron Žiga Zois, ki ga je pritegnil v svoj krog.
Dosegel je, da so Vodnika leta 1796 premestili v Ljubljano, kjer je postal kaplan pri sv. Jakobu. Dve leti po premestitvi je opravil izpit za profesorja poetike, tako da je ta predmet lahko poučeval v najvišjem razredu tedanje petletne gimnazije. Po 10 letih je kot strokovni učitelj začel poučevati še zgodovino, zemljepis in italijanščino. Vse manj zaposlen z duhovniškim poklicem je leta 1804 dobil iz Rima tudi uradno dovoljenje, ki mu je omogočalo povsem posvetno življenje, vendar je nekaj duhovniških opravil opravljal do smrti.
V času francoske zasedbe je bil ravnatelj gimnazije, nato tudi obrtnih in rokodelskih šol in naposled vseh ljubljanskih normalk. Po odhodu Francozov, ga je cesar Franc zaradi profrancoske in prostozidarske usmerjenosti ukazal upokojiti. Nekaj časa je še poučeval italijanščino, latinščino in grščino, a je zaradi bolehnosti tudi to opustil. Umrl je 8. januarja 1819.
Vodnik kot pesnik in publicist
Kot rečeno, je na Vodnika v zrelih letih najbolj vplival Žiga Zois, v mladih letih pa predvsem Marko Pohlin, ki je petnajstletnika "kranjsko pisati učil", in škof Herberstein, ki mu je odprl samostanska vrata in ga poslal med ljudi. Pesniško žilico je Vodnik najbrž prinesel že s seboj na svet, deloma pa ga je v to usmeril tudi Marko Pohlin. Pod Zoisovim vplivom pa se je začel ukvarjati še s publicistiko, prevajanjem in drugimi zvrstmi.
Kot pesnik je bil Vodnik racionalist, stvarnejši od večine pesnikov za njim. Predvsem je hotel Slovence tudi prebuditi in zganiti, sicer ne bi zapisal: "lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal". Še bolj direkten je v tem pogledu v pesmi z naslovom Dramilo (Slovenc, tvoja zamlja je zdrava), po vzponu na Triglav je napisal pesem z naslovom Vršac, v pesmi Jeklenica pa je opisal celoten železarski postopek, kot ga je spoznal v Zoisovih kovinarskih obratih.
S pesmijo Ilirija oživljena je zapel slavo Napoleonu kot pobudniku "ilirske" zavesti Slovencev in Slovanov, čeprav je sprva nasprotoval francoski zasedbi slovenskih dežel. Po zatonu Napoleona in obnovi habsburškega cesarstva je pesem Ilirija oživljena postala za Vodnika usodna. Odkupiti se ni mogel niti z drugo dokaj podobno pesmijo z naslovom Ilirija zveličana.
Kot publicist se je Vodnik za vse večne čase zapisal v slovensko zgodovino kot urednik prvega slovenskega časopisa Lublanskih novic (izdajati jih je začel ljubljanski tiskar Janez Friderik Eger), ki so izhajale v letih 1797 – 1800). Novice, ki so najprej izhajale dvakrat tedensko, nato pa enkrat tedensko, so usahnile zato, ker so imele premalo bralcev, še posebno stalnih naročnikov. Izhajale so v nakladi 100 izvodov. Vsega skupaj so Novice izšle v 12 tisoč izvodih na 78 tisoč straneh. Bile so državotvorne, rodoljubne, izražale so razsvetljenske ideje, prinašale so tudi vesti iz politike, gospodarstva in kulture, ter različne praktične nasvete. V šali je Vodnik Novice opisal kot potico, kakršne na Slovenskem še ni bilo.
Že dve leti pred Novicami je Vodnik po nasvetu Žige Zoisa začel izdajati Pratike. Velika pratika za leto 1795 je izredno uspel poskus slovenskega gospodarsko poučnega koledarja. Po dveh letih izhajanja je Veliko pratiko zamenjala Mala pratika (1798 –1806), ki je bila cenejša in ljudem bolj dostopna.
Za Vodnika je značilna velika skrb za lep in blagoglasen jezik, o čemer priča tudi stavek: "vselej sim shelel Kranjski jesik zheden narediti". Lotil se je tudi pisanja nemško slovenskega slovarja in zanj zbral nad 30.000 besed. Napisal je tudi več učbenikov.