Jurij Vega je edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni. Zato se ne gre čuditi, če smo ga Slovenci ovekovečili tudi na našem papirnatem denarju na tolarskem bankovcu za 50 tolarjev.
Rodil se je v vasi Zagorica pri Dolskem, blizu geometričnega središča Slovenije, ki pa je bila tedaj le del(ček) veliko večje države Avstrije. Znano je, da se je rodil leta 1754 ni pa natančno znano, katerega dne. Krščen je bil 23. ali 24. marca leta 1754, in sicer kot Jurij Veha. Ta priimek je uporabljal do leta 1780, ko je stopil v vojaško službo in se preselil na Dunaj. Pogrešan je bil od 17. 9 . 1802, truplo pa je bilo najdeno šele čez 9 dni v Donavi blizu vasi Nussdorf pri Dunaju.
Šolal se je v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in na liceju. Po preselitvi na Dunaj je v vojaški službi služboval najprej kot učitelj in nato kot profesor matematike na topničarski šoli. Predaval je tudi fiziko in balistiko, hkrati je pisal učbenike, sestavljal priročnike in logaritmovnike. V vojaški službi je bliskovito napredoval od navadnega topničarja do podpolkovnika in to predvsem zaradi iznajdljivosti in zaslug v bojih, ki se jih je udeleževal kot avstrijski vojak in kasneje tudi kot vojskovodja. Leta 1788 so Avstrijci z njegovimi izboljšanimi možnarji uspešno oblegali trdnjavo Kalemegdan v Beogradu in prisilili Turke k predaji. Prva tri leta, ki so sledila je bil najprej v zaščitnih oddelkih, ki so na Moravskem varovali severno avstrijsko majo pred Prusi, nato pa je štiri leta igral pomembno vlogo v bojih s Francozi ob Renu. Za uspehe v bojih za Mannheim, Mainz, Wiesbaden in druga mesta je prejel najvišje vojaško odlikovanje, red Marije Terezije, vendar zaradi nasprotnikov z zamudo šele leta 1796, potem ko je z daljnometnimi možnarji uspešno ubranil Mainz pred Francozi. Ob 20- letnici vojaške službe (leta 1800) mu je cesar Franc II. podelil dedni baronski naslov. 
Jurij Vega je vsekakor najslavnejši slovenski matematik preteklih stoletij. Temeljni prispevek s svetovni znanosti, ki ga priznava ves svet, je izpopolnitev točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Najpopolnejši je veliki desetdecimalni latinsko nemški logaritmovnik (Thesaurus logarithmorum completus – Vollständige Sammlung grösserer logarithmisch – trigonometrischer Tafeln), ki je izšel leta 1794, leto pred tem pa je izšel priročnik s sedemdecimalnimi logaritmi. Vega je namreč s sodelovanjem kadetov in častnikov organiziral skupinsko delo, ki ni prenehalo niti v vojnem času. Skupno število vseh ugotovljenih ponatisov logaritmovnikov, v katerih je navedeno njegovo avtorstvo, je več kot 100, še več pa jih je brez navedbe avtorja. Še leta 1962 je veliki logaritmovnik z naslovom Ten place logarithmus izšel v ZDA.
Po uporabi in pomenu tudi druga njegova dela presegajo prvotni namen, to je podporo pri poučevanju matematike. Njegovi učbeniki so doživeli številne (po)natise in prevode v druge jezike. Posebej je treba poudariti, da Vega velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike. Pisal je tudi poljubne in znanstvene razprave. Med temi velja omeniti članek, ki ga je natisnila znanstvena akademija v Sankt Peterburgu, in sicer o številu pi, ki ga je izračunal na 140 decimalk. Razprava o sferoidnem preoblikovanju zemeljske krogle zaradi vrtenja je izšla leta 1798 v Erdfurtu, o problemu gibanja telesa po jašku, skopanem skozi sredino zemlje leta 1800 na Dunaju, leto za tem pa še razprava o računanju mase planetov. Vega je med prvimi zunaj Francije populariziral francoski enotni desetiški merski sistem.
Vse to kaže, da je bil Vega veliko pred časom in da si je verjetno prav s tem nakopal veliko sovražnikov. Zaradi nasprotnikov, ki so ga vedno bolj ogrožali je leta 1799 poslal svoja dela in prepise spričeval kranjskim deželnim ustanovam, ki so ga leta 1801 sprejeli za člana in zelo verjetno je načrtoval selitev v Pešto in si zato oskrbel ogrski indigenat.