Vsebina:
Letos mineva 120 let od smrti doma in v Evropi znanega slikarja Jurija Šubica. Rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko, umrl pa je 8. septembra 1890. V Raschwitzu pri Leipzigu. Iz znane družine podobarja Štefana prihaja tudi Jurijev starejši brat, nekaj manj znani slikar Janez, čigar življenska in umetniška pot je na moč podobna Jurijevi. Z njima je tradicija podobarskih delavnic pognala v najlepši cvet, je zapisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc.
Iz očetove delavnice sta leta 1812 prišla v uk k slikarju Wolfu v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa se je njuna umetniška pot ločila. Bolj umirjeni in urejeni Janez je odšel v Benetke in Rim, nemirnega in bohemsko razpoloženega Jurija pa je najprej pritegnil Dunaj. S posredovanjem slikarja Wolfa je namreč dobil podporo za ogled svetovne razstave 1873 na Dunaju, kjer je s prekinitvami ostal do leta 1879. Dunajsko akademijo je najprej obiskoval kot gost (saj je imel le osnovnošolsko izobrazbo), od leta 1874 pa kot redni študent pri profesorju Griepenkerlu. Družil se je s slovenskimi študenti in spoprijateljil se je s češkim slikarjem V. Hynaisom. Mimogrede je treba povedati, da je med študijem odslužil tudi vojsko, najprej v Trstu, nato v Bosni.
Izjemna ustvarjalna moč Jurija Šubica
Tako profesor Griepenkerl, kakor tudi češki slikar Hynais sta v Jurijevem življenju odigrala pomembno vlogo. Prvi s tem, da je po njegovem posredovanju dobil naročilo za dekoracijo palače arheologa Schliemanna v Atenah, drugi pa s tem, da ga je povabil v Pariz, kar se je zgodilo leta 1880. V Atenah je sicer užival velik ugled in ponudili so mu celo mesto profesorja na akademiji, a slikar – umetnik se ni mogel upreti izzivom, ki jih je ponujal Pariz, kot središče novega umetnostnega iskanja. Dunaj v tem času ni bil več pravo umetniško središče. V Parizu je Jurij doživel svojo umetniško sprostitev; odrešila ga je akademskih postav in mu razkrila lepoto žive narave in živega človeka. Delal je za češka slikarja Hynaisa in Brožika, ter madžarskega slikarja Munkacsyja, večje samostojno naročilo je bila poslikava stropa v kabaretu Au Tambourin na Montmartru in naročila je občasno dobival tudi iz domovine.
Desetletno pariško obdobje je najprej prekinil z bivanjem v Normandiji, kjer je ustvaril vrsto izredno vabljivih pokrajinskih in žanrskih skic in slik (Sadovnjak, Krajina v Normandiji, Vrtnar). Tam se je Jurij približal čistemu slikarstvu, trenutna barvna vizija ne pozna več trdnih oblik, ni pa še tvegal tiste naturalistične skrajnosti, kakršno so dosegli francoski impresionisti. Človek mu je bil še vedno smiselno oporišče umetnostne resničnosti. To velja za portretno realistično Marijino obiskovanje na Rožniku pri Ljubljani, za žalostno razpoloženjskost slike "Sama", za po življenju posnete figure na stropnih slikah v avli ljubljanskega Muzeja, za žanrske ilustracije slovenskih ljudskih običajev, za stropne freske pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Iz povedanega ni težko razbrati, da je Jurij Šubic bivanje v Parizu večkrat prekinil, in sicer v letih 1885, 1886 in 1887. V teh letih je slikal v Ljubljani, potoval je (1887) po Štajerski in obiskal je tudi brata Janeza v Kaiserslauternu, nekajkrat je bil tudi v rodnih Poljanah. Avgusta leta 1890 je sprejel naročilo za poslikavo dvorane na gradu Raschwitz pri Leipzigu, kjer je med delom umrl.
Sklepne misli
Kot pravi umetnostni kritik F. Mesesnel je Jurij prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je kot brat Janez za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključeval v naše kulturno življenje, prijateljeval je s pesniki in pisatelji in kritično je presojal naše politično nebo. Brata Šubic sta bila prva po Bergantu, ki sta naše slikarstvo spet dvignila do evropske kvalitete. Bila pa sta tudi tista, s katerima se začenja trpko poglavje o umetnikih, ki so morali odhajati na tuje ne samo po izobrazbo, marveč tudi za kruh.
Povzeto po reviji Moja Slovenija