Doma Slovenija Veliki Slovenci Maks Fabiani – arhitekt in urbanist

Maks Fabiani – arhitekt in urbanist

Maks FabianiMed slovenskimi arhitekti in urbanisti zavzema zelo ugledno mesto tudi Plečnikov sodobnik Maks Fabiani. Kot arhitekta se nista uveljavila samo v Ljubljani in drugih slovenskih krajih, marveč tudi v širšem evropskem prostoru, predvsem na Dunaju. Maks Fabiani se je rodil 7 let pred Plečnikom in umrl 5 let za Plečnikom. Dočakal je namreč zelo visoko starost 97 let.


Rodil se je leta 1865 v vasi Kobdilj pri Štanjelu, umrl pa je leta 1962 v Gorici. Po maturi na ljubljanski realki je leta 1883 odšel na Dunaj, kjer je po petih letih diplomiral na tehniški visoki šoli iz arhitekture. Prvo službo je nastopil kot asistent na tehniški visoki šoli v Gradcu, od koder se je že po nekaj letih podal na daljše študijsko potovanje po Mali Aziji in Evropi. Po vrnitvi na Dunaj leta 1894 je najprej dve leti delal v ateljeju znanega dunajskega arhitekta O. Wagnerja, naslednje dve leti pa kot asistent na tehniški visoki šoli pri K. Königu. Leta 1902 je dosegel doktorat iz tehniških ved in postal je svetovalec avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. V letih 1910 – 1917 je predaval okrasno risanje na tehniški visoki šoli, nakar je zasedel mesto rednega profesorja za arhitekturo. Po dveh letih se je odpovedal temu nazivu in se navzlic vabljivim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico.

Že med bivanjem na Dunaju se je namreč zelo intenzivno angažiral pri obnovi v vojni porušenega Posočja. Po preselitvi v Gorico je zasedel mesto profesorja umetnostne zgodovine na liceju, kar je ostal do leta 1925. Tega leta je za dolgo vrsto let postal tudi član komisije za cerkveno umetnost, vmes je bil 10 let (1935 – 1945) tudi župan Štanjela. Dolgo časa je bil tudi častni nadzornik urada za spomeniško varstvo. Med odlikovanji velja omeniti častno doktorsko diplomo dunajske tehniške visoke šole, ki jo je prejel leta 1952.

Ustvarjalnost in delo Maksa Fabianija

Kot arhitekt in urbanist je Maks Fabjani najpomembnejše sledi pustil v Ljubljani in na Dunaju. Po njegovi zaslugi je moderna arhitektura pognala najgloblje korenine prav v Ljubljani, kjer je potres leta 1895 ustvaril posebne pogoje za njen razcvet. Prvikrat po baroku je slovensko stavbarstvo našlo našemu miljeju ustrezen izraz in se organsko vključilo v naš duhovni profil. Kar je pripravljal Fabiani sta dopolnila prav tako na Dunaju izšolana Jože Plečnik in Ivan Vurnik. Po njihovi zaslugi je prišlo do prave renesanse v slovenski arhitekturi.
Takoj po potresu je Maks Fabiani samoiniciativno izdelal predlog oziroma načrt za obnovo Ljubljane, ki ga je čez 4 leta še dopolnil z detajlnim načrtom za ureditev Bežigrada in Slovenskega trga. Ob upoštevanju vodilnih smernic tedanjega dunajskega urbanizma je želel ohraniti tradicionalne vrednote in poskrbeti za brezhibno funkcioniranje mesta. Po vzorcu dunajskega Ringa je predlagal razbremenitev mestnega jedra s krožno cesto, ki pa ni bila uresničena; v smeri proti železnici pa je zarisal pravokotno cestno omrežje. Po njegovi zaslugi je Slovenski trg pred sodnijo s stavbami v sosednjih ulicah edinstven urbanistični spomenik v Evropi.

Vmes je leta 1898 Maks Fabiani zmagal tudi na natečaju za Karlov trg na Dunaju, urejal je Bielsko na Poljskem, razvoj Ljubljane pa je spremljal vse do pozne starosti. Veliko časa in pozornosti je posvetil tudi urbanizmu Gorice in naredil vrsto načrtov za pozidavo poškodovanih slovenskih vasi v Posočju. Kot arhitekt je Fabiani že na Dunaju opozoril nase, in sicer s paviljonom Treh komisij v Pratru, potem s stavbo pohištvenega podjetja Portois, stavbo kartografske hiše Artaria in stavbo ljudske univerze Urania.
Zahvaljujoč naklonjenosti ljubljanskega župana Hribarja se mu je tudi v Ljubljani ponudila priložnost oziroma možnost projektiranja številnih sicer skromnejših, vendar nič manj značilnih in naprednih stavb. Vzor renesančne palače je prelil v preprostejše oblike, ki že na zunaj kažejo prostorsko in konstruktivno sestavo notranjščine. Takšna je Krisperjeva hiša na Miklošičevi 20, Hribarjeva hiša na Ajdovščini, Kleinmayer – Bambergova hiša na Miklošičevi 16, Mestni dekliški licej Mladika (sedaj zunanje ministrstvo), Jakopičev paviljon (podrt leta 1962). Tržaške Slovence je osrečil z Narodnim domom, ki se je odlikoval po premišljeni in večfunkcionalni zasnovi. Žal so ga leta 1920 fašisti požgali, pač pa hiša Bartoli v Trstu še vedno stoji.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: