Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Jožefa
Jeseni leta 1679 je v Celju in okolici izbruhnila kuga. Prinesli naj bijo bili študentje, ki so se tu ustavili na poti iz Gradca v Gorico. V dobrih dveh mesecihje v mestu umrlo 74 Ijudi. Povrh vsega je bil v Celju takrat stanovski zdravnik, ki se ni kaj dosti zanimal za bolnike. Zato je dunajski dvor poslal v mesto posebnega kužnega komisarja, da bi poskrbel za obrambo pred kugo. Toda celjska gospoda mu ni bila pripravljena kaj dosti pomagati. Bolezen seje širila naprej.
Takrat so se Celjani obrnili na pomoč k Bogu. Na martinovo, 11. novembra 1679, so se s svojim opatom, bosi v procesiji odpravili na bližnji hrib. Pri tej nameri jih ni ustavila niti slana. Vrh hriba so postavili križ in se zaobljubili, da bodo postavili cerkev na čast sv. Jožefu, če jih bo Bog rešil strašne nesreče. Bili so uslišani. Takoj po veliki noči 1680 so položili temeljni kamen novega svetišča. Pri gradnji je pomagalo s sredstvi in delom devet sosednjih župnij. Gradnja je napredovala tako hitro, da je naslednje leto že stala cerkev z dvema stolpoma. Kuge pa v teh krajih ni bilo več. Zato so se ljudje začeli zatekati k svetemu Jožefu tudi v drugih prošnjah. Nastala je božja pot.
Pomemben mejnik v zgodovini cerkve je leto 1852. Septembra tega leta je škof Slomšek svetišče zaupal v varstvo družbe sv. Vincencija Pavelskega – lazaristom. Škof jih je povabil sem, da bi se posvetili misijonom med našim ljudstvom. Takrat je bila to prva postojanka lazaristov v vsej Avstroogrski. Ob cerkvi so si zgradili samostan, od koder so odhajali misijonarit po župnijah od Prekmurja do Benečije. Mnogi pa so sem prihajali na duhovne vaje. 28. marca 1854 je k svetemu Jožefu poromal ob svojem obisku v domovini tudi škof Friderik Baraga.
Težke čase za cerkev in samostan je pomenila nemška okupacija. Na belo nedeljo, 20. aprila 1941, je bila zadnjič maša, zatem pa so lazaristi morali v izgnanstvo. Samostan so zasedli nemški vojaki. Povojni časi niso prinesli spremembe na boljše. V samostan je nova oblast naselila toliko stanovalcev, da lazaristi niso imeli na voljo drugega kot zakristijo. Krivična nacionalizacija je bila odpravljena šele leta 1990.
Čeprav je svetišče baročno, je vsa oprema v njem poznejša. Leta 1860 so v njem postavili nov oltar, v katerem je upodobljena zaroka sv. Jožefa in Marije. Med njima stoji veliki duhovnik. Posebej zanimiv je še stranski oltar sv. Cirila in Metoda, ker je bila pri njem ustanovljena bratovščina svetih bratov na pobudo škofa Slomška.
Ko boste poromali iz mesta k sv. Jožefu, se lahko ustavite ob poti tudi na Kalvariji. Graditi so jo začeli leta 1737. V kapelicah so bile upodobljene žalostne skrivnosti rožnega venca.
Glavna romarska shoda pri sv. Jožefu v Celju sta 19. marca in 1. maja. K temu varuhu svete družine se verni radi zatekamo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi gospodarskih in drugih stiskah. Če danes ne poznamo več take kuge, kot je bila v davnem 1679. letu, pa je marsikaj drugega, za kar potrebujemo božjo pomoč.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija sveti Jožef
Plečnikova ulica 29
3000 Celje
Telefon: 059 073 800
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavna rotnarska shoda: 19. marec, 1. maj.
[wpgmza id=”5″ marker=”110″ zoom=”11″]