Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Lucije
V prvi polovici decembra se v koledarju zvrstijo godovi vrste svetnikov in svetnic, ki so že od nekdaj zelo priljubljeni in češčeni. Misijonarji v teh dneh časte sv. Frančiška Ksaverija, rudarji se spominjajo svoje zavetnice sv. Barbare, otrokom je najljubši god sv. Miklavža, čebelarji vedo za sv. Ambroža… K tem znanim ljudskim svetnikom štejemo tudi sv. Lucijo.
Češčenje te mučenke iz Sirakuz na Siciliji je izpričano že v petem stoletju. Živela je v času cesarja Dioklecijana. Bila je iz premožne hiše. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila ozdravljenje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je razdrla zaroko in začela razdajati premoženje. Užaljeni zaročenec jo je zatožil oblastem, da je kristjanka. Postavili so jo pred sodišče. Sodnik jo je ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati in polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Njene relikvije so sprva hranili v Sirakuzah, danes pa jih častijo v Benetkah.
Že v zgodnji krščanski dobi je bilo češčenje sv. Lucije razširjeno po vsej Italiji in je kmalu zajelo ves zahodni krščanski svet. V izročilu ljudske pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat kažejo podobe s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi si ohranila devištvo. Med njene nekdaj najbolj sloveče božje poti na Slovenskem štejemo cerkev na Skaručni pri Vodicah. Stoji na enem najlepših krajev na Gorenjskem. Sredi rodovitne ravnine in z gozdovi poraščenih gričev se dviga na majhni terasi Lucijino svetišče, ki ima v ozadju mogočno kuliso Kamniških planin. Baročna podoba cerkve nam pove, da je nastala v časih, ko si je naše ljudstvo opomoglo po prestanem divjanju Turkov. O njeni gradnji je v ljubljanskem škofijskem arhivu ohranjena tudi zgodba, ki ponazarja, kako so pogosto proti volji cerkvenih predstojnikov pri nas vznikale cerkve, ki so danes naš največji ponos in najdragocenejše bogastvo.
Sv. Lucijaje imela na Skaručni do leta 1662 majhno kapelico. K njej so radi prihajali romarji, saj se je govorilo o pogostnih uslišanjih. Domačini so sklenili, da postavijo suoji zavetnici cerkev, kjer se bodo romarji zbirali brez strahu pred slabim vremenom in mrazom. Morali so dobiti dovoljenja. Graščak Ferdinand s smledniškega gradu jim je zastonj dal zemljišče, zataknilo pa se je pri Ijubljanskem škofu Buchheimu. Ko se je konec julija 1662 škof peljal čez Skaručno v Šmartno pod Šmarno goro, so mu šli Skaručani naproti in so kočijo spremljali vse do Šmartnega. Tam so pokleknili, vodiški vikar Marko Lušin pa je škofu predložil željo Ijudstva. Toda resni škof je prošnjo zavrnil, češ da imajo v vodiški fari že dovolj cerkva. Ljudje si povsod želijo zidati nove, stare pa zanemarjajo. Zato naj raje opuste misel na zidavo. Na njihovo vztrajanje je odgovoril, da bo dal preiskati čudeže. Ko se bo to pojasnilo, bo dela dovolil. Vendar je škof še isto leto zaradi posredovanja grofa Ferdinanda popustil. Že pet let kasneje so novo cerkev blagoslovili.
Toda preteklo ni niti 80 let, ko so Skaručani ob novih baročnih zgradbah, ki so jih videli v okolici, hoteli tudi sami postaviti lepše in svetlejše svetišče v modernem slogu. Do leta 1744 so skoraj na novo pozidali cerkev. Da bi bilo dovolj paše za oči pri veliki priprošnjici za zdrave oči, so poklicali k sebi še velikega mojstra čopiča, soseda iz mengeške fare, Frančiška Jelovška. Leta 1748 je s prizori iz življenja sv. Lucije in njenimi čudeži poslikal ves strop v ladji in prezbiteriju. Slike je opremil z napisi, ki prizore razlagajo. Imenitno galerijo baročnega slikarstva je dopolnil še razgiban oltar, ki so ga napravili leta 1776. Vsa ta razkošna oprema zdaj priča, kako pomembna božja pot je bila na Skaručni v tistih časih.
Preden se poslovimo s tega lepega romarskega kraja, obudimo še spomin na pesnika Prešerna. V Skaručni je med leti 1837 – 1841 služboval njegov stric Franc Ksaver. Morda je prav tu v senci Šmarne gore sredi krasot, ki jih razkriva Gorenjska, nastalo največ njegovih pesmi o lepotah Kranjske dežele.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Vodice
Vodiška cesta 5
1217 Vodice
Telefon: (01) 832 31 02
Dostop: z vozili po stari cesti med Vodicami in Šmartnim pod Šmarno goro.
Glavni romarski shodi: 5. velikonočna nedelja, nedelja po sv. Jakobu (25. julij), nedelja po sv. Luciji (13. december).
[wpgmza id=”5″ marker=”101″ zoom=”11″]