Doma Izleti Romarske cerkve Šmarna gora

Šmarna gora

Podružnična cerkev Matere božje

Šmarna gora

Če je Triglav slovenski simbol, potem je Šmarna gora prav gotovo simbol Ljubljane in njene širše oklice. Ta strmi osamelec z dvema vrhovoma Grmado in Šmarno goro, ki obvladuje gorenjsko ravnino od Ljubljane do podnožja Alp, je zaradi ugodne lege v bližini prestolnice in še bolj zaradi razgleda z vrha obiskan in priljubljen enako, pri nekaterih pa celo bolj kakor naš očak Triglav. Na Šmarno goro se ozira v jasnem dnevu pogled popotnika, ko drvi po cestah v njenem podnožju, tja na šmarnogorske kupole zdrsi pogled kmeta na polju, ko se oglasi bron šmarnogorskega zvona in oznani poldne ali večer, najlepši pa je pogled nanjo ob večerni zarji, in odkar so poskrbeli osvetlitev, tudi ponoči, ko se zasvetijo zidovi tabora okrog božjepotne cerkve ter se ob pogledu z vznožja lahko spomnimo na svetopisemski opis ‘svetega mesta’ večnega Jeruzalema, ki nas čaka v nebesih.

Šmarna gora se je nekoč imenovala Holm, podobno kakor Homec pri Kamniku, kjer prav tako kraljuje Marijina božjepotna cerkev. Svoje sedanje ime je dobila, ko so ji začeli, zaradi božje poti, praviti Sveta Marijina gora, na kratko pa Šmarna gora. Holm, na katerem stoji cerkev, se dviga zelo strmo sredi ravnine. Visok je 671 metrov, le štiri metre manj kot sosednja Grmada. Na vrhu so našli sledove prazgodovinske naselbine, svojo utrdbo pa so zaradi strateškega položaja tu imeli tudi Rimljani. Leta 1216 se v zgodovinskih listinah omenja plemenitaš Albert de Marienberch, ki naj bi imel tu gori svoj grad. Sto let pozneje paje že zapisano kapela. Ker so jo obiskovali romarji, so leta 1432 postavili novo, večjo gotsko cerkev. V času turških vpadov so jo obdali z mogočnim obzidjem in s stolpi. Kres na sosednji Grmadi pa je opozarjal prebivalce daleč po ljubljanski in gorenjski ravnini na ‘šibo božjo’, kakor so takrat pravili največjim plenilcem slovenskih krajev.

Gotsko prednico, ki je imela dve ladji in je bilo v njej kar devet oltarjev (!), so potem, ko ni bilo več turške nevarnosti, zamenjali s sedanjo, znamenito zaradi velikih baročnih kupol. Zidati so jo začeli po načrtih takrat najbolj cenjenega slovenskega stavbenika Gregorja Mačka leta 1711. Pri dovažanju niso pomagali le farani Vodic, kamor že od začetkov sodi Šmarna gora, ampak vsi okoličani z ljubljanskega, kamniškega in sorškega polja. V letu dni so postavili cerkev, vendar so jo urejevali vse do leta 1729, ko jo je 31. maja posvetil takratni ljubljanski škof Feliks Schrattenbach.

Poleg arhitekture so posebnost šmarnogorske cerkve njene slikarije. Vse so delo Mateja Langusa. Tudi glavni oltar je Langus naslikal kar na steno, v vdolbini pa stoji milostni kip, ki je po baročni navadi oblečen. Prav posebej privlačna in zanimiva pa je osrednja kupola, ki je Langus, kot je zapisal v pogodbi, ni poslikal zaradi zaslužka, ampak predvsem, da zadosti svoji srčni želji: kar najlepše okrasiti priljubljeno romarsko cerkev. Zanimiv je tudi napis, ki ga je naredil slikar v slovenskem jeziku: “S pomozhjo romarjov so g. Jernej Arko, fajmošter u Vodizah in g. Anton Jamnik, duhovnik tukej, vneti za čast Marije in lepoto te zerkve nevtrudno skrbeli, da sem malo kupolo in veliki oltar v l. 1842. velko kupolo pa v l. 1846 in 1847 smalal. Matevsh Langus iz Kamnjegorize na Gorenskim.”

Danes prihajajo na Šmarno goro tudi taki, ki se ne ustavijo v cerkvi. Za te ljudi je Šmarna gora le izletniška točka in nič več… Kakšna škoda, da ob stvarstvu ne prepoznajo Stvarnika!

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Vodice
Vodiška cesta 5
1217 Vodice

Telefon: (01) 832 31 02

Dostop: peš (le izjemoma z avtom) iz Tacna, Spodnjih Pirnič, …

Glavni shodi: bela nedelja, Florijanova nedelja (po 4. maju), rožnovenska nedelja.

Maša je vsako nedeljo ob 11. uri.

No results found in this location. Please try again.

Povezane objave: