Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
Na tistem robu slovenskega ozemlja, kjer je treba že prestopiti mejo in je do Trsta in morja le še nekaj kilometrov, stoji sredi valovitega kraškega sveta, posejanega s skalovjem, rodovitnimi vrtačami, pašniki, večidel poraslega z grmičevjem in bodičevjem, kakor stražar na meji trdnjavsko utrjena božja pot Matere božje na Repentabru.
Repentabor je kraj za romantične duše. Ko ga zagledate s poti, bi rekli, da je mogočen srednjeveški grad, utrjen z obzidjem in nezavzeten na skalnatih pečinah, ki jih tu pa tam za nekaj časa zakrije grmičevje in hrasti. V nasprotju z gradovi, ki so dajali zavetišča tujim zemljiškim gospodom, pa je Repentabor trdnjava slovenskega kmeta, ki se je sem zatekal pred turškimi hordami, ko so v hudih dneh srednjega veka plenile prav do Tržaškega. Srečnim naključjem se imamo zahvaliti, da se je ohranil skoraj nedotaknjen do današnjega dne. Romarja, ki pride sem gor, še dandanes ustavi dvoje starih trdnjavskih vrat, skozi katera pridemo na ravnico k lipam, zasajenim na kraju, kjer so nekdaj pokopavali verne. Zemljo za pokopališče so morali iz doline prinesti vrh teh pečin, da so jo blagoslovili in je služila za zadnje počivališče rajnim. Današnjo ‘trdnjavo’ sestavljata župnišče in krajevni dom Emila Westra, župnika, ki je preživel četrt stoletja v najhujših letih vojne in stisk, s tukajšnjimi ljudmi.
Repentabor ima zgovorno ime. Župnik Matija Sila, ki je deloval tukaj konec prejšnjega stoletja, pravi, da izhaja ime iz rup – skalnatih dolin in se pri tem sklicuje na podobna imena (Repno, Repnje) drugod po Sloveniji, ki stoje na skalnatih in jamastih tleh. Tabor pa je dobil po gradišču, ki je nastalo pred Turki, morda pa celo že v predrimskih časih, saj je več najdb na vrhu, ki govore o tem. Druga bolj preprosta razlaga izpeljuje ime iz repe, ki na rdeči kraški zemlji v teh krajih posebno bogato uspeva.
Repentaborska cerkvena zgodovina sega daleč nazaj. Napis na vratih, kjer prihaja v tabor pot iz Cola, v bohoričici pravi takole: Leta 911 je Tabor zidan. Leta 1750 je cerkev delana, leta 1802 je turen storjen, leta 1828 so ta vrata postavljena. Listina iz leta 1316, ki jo hranijo v tržaškem kapiteljskem arhivu, pa pravi nekoliko drugače. Že takrat se je nahajala cerkvica Matere božje na tem kraju. Vanjo so zahajali vaščani iz vasi Repno, Voglje in od drugod. O starodavnosti pričajo tudi grbi devinskih grofov, ki so vzidani v cerkveno zidovje.
O nastanku božje poti pripoveduje več zgodb. Ena pravi, da se je v časih, ko je bilo tu okrog še veliko pastirjev, nekemu pastirju prikazala na paši žena v belem in mu naročila, naj na hribu postavi hišico. Res jo je pozidal, a se je kmalu tudi skesal in jo podrl. Drugo jutro je videl, da je čez noč nastalo novo zidovje, večje in prostornejše od prejšnjega. V tem je spoznal znamenje z neba, naj bo tu kapela Mariji v čast. Druga zgodba pravi, da so našli vrh grebena skalo, v kateri je bila vdolbena ženska stopinja, ki so jo razlagali kot stopinjo Matere božje. Poleg skale so začeli zidati cerkev. To skalo vam še danes pokažejo pri uhodu v cerkev.
Repentaborska cerkev je bila v preteklosti velikokrat predelana. Sprva je spadala pod bližnjo tomajsko župnijo, a že leta 1512 je znana kot samostojna župnija. Cerkev krase lepe umetnine, najdragocenejša je slika Marije z Jezusom, cilj češčenja župljanov in romarjev. Ti zadnji se tu zberejo na veliki šmaren, ko je tukaj žegnanje. Nekoč so se zbirali še druge dni, posebno na god sv. Roka. Žal je tako kot marsikje romarska tradicija tudi tu na Dolnjem Krasu, ta tradicija zamrla.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Repentabor (Monrupino), Monrupino 2 34016 Villa Opicina / Opčine, tel: 0039/40/227-118.
Dostop:
z avtom do vrha.
Glavni shod:
veliki šmaren.
[wpgmza id=”5″ marker=”166″ zoom=”11″]