Vsebina:
Verjetno le malo Slovencev ve, kje je vas Kobilje. Velika večina bi se strinjala s tem, da je to nekje v Sloveniji, saj nam to pove že ime kraja. Kobilje pa ni samo ime kraja, marveč je hkrati tudi ime občine. A zdi se, da si povprečni Slovenec tudi s tem podatkom ne bi mogel kaj dosti pomagati, kajti le malo Slovencev ve za vseh 210 občin. Občina Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Prekmurja, na eni strani jo obdajata občini Dobrovnik in Moravske Toplice, na drugi pa Republika Madžarska. Gre za majhno, slabih 20 km2 veliko občino, ki tudi po številu prebivalcev ne dosega niti številke 600.
Pri tem je zanimivo in presenetljivo hkrati, da je prav tej občini uspelo ohraniti povsem slovenski značaj, čeprav je obkrožena z občinami oziroma naselji, v katerih je navzočnost madžarske manjšine zelo močna. Na zunaj je to videti po dvojezičnih krajevnih napisih, medtem ko te dvojezičnosti v občini Kobilje ni. Vzdolž Kobiljskega potoka razpotegnjena občina je obdana z bogatimi gozdovi, k urejenosti okolja pa veliko prispeva tudi kvalitetna in razvita infrastruktura, ki se iz leta v leto izboljšuje.
Izhajajoč iz dejstva, da se število prebivalcev občine v zadnjih 100 letih vztrajno zmanjšuje – leta 1910 je štela skoraj enkrat več prebivalcev kot jih ima danes – je skoraj logično, da si občinski možje za bližnjo prihodnost kot najpomembnejši cilj zastavljajo hitrejši gospodarski razvoj in s tem pridobitev več delovnih mest ob ohranjanju bogate naravne, kulturne in arhitekturne dediščine. Posebno pozornost bodo namenili turističnemu gospodarstvu, izkoriščanju geotermalne energije, daljinskemu sistemu ogrevanja itd.
Krajinski park Goričko
Za občino Kobilje je zelo pomembno tudi dejstvo, da se nahaja znotraj Krajinskega parka Goričko, in sicer se nahaja na skrajnem jugovzhodnem vznožju tega parka. Vsega skupaj Krajinski park Goričko obsega 11 občin z 91 naselji. Popis prebivalstva leta 2002 je pokazal, da je na tem prostoru živelo 23.418 prebivalcev, na površini 462 km2. Najvišji hrib je 418 m visoki Sotinski breg ali Kugel, največje naselje je Grad z največjim gradom v Sloveniji in tod živi največ vernikov evangeličanskih in drugih protestanskih veroizpovedi. Posebnost tega območja je tudi ta, da tam živi največ vider v Sloveniji.
Ime Goričko prihaja od goric, kakor domačini imenujejo griče, ki so pred milijoni let nastali na dnu Panonskega morja in se potem dvignili. Na tem mehko oblikovanem peščenem svetu so se ljudje naselili že v pradavnini. Ker pa je povojni razvoj oziroma "napredek" to območje nekako zaobšel je ohranilo podobo, kakršna je bila značilna za srednjo Evropo pred drugo svetovno vojno. Danes se to zaostajanje kaže kot prednost. Harmonično ubrana slika z vinogradi, sadovnjaki, travniki in s številnimi kulturami porasle njive kar vabijo na sprehod med goricami, ob potokih, po slemenih in skozi gozdove. Hkrati si obiskovalec lahko ogleda stare mline, starodavne, s slamo krite domačije, številne evangeličanske in katoliške cerkve, pa tudi največji grad na Slovenskem, ki ima toliko sob kot je dni v letu. "Na Goričkom je lepou, malo brejg je malo dou …" pojejo goričke pevke.
Ponos vasi Kobilje
Prebivalci vasi Kobilje so še posebno ponosni na hišo s hišno številko 66, ki jo sami in z njimi tudi poznavalci podeželske arhitekture zelo radi opisujejo kot arhitekturni biser. Gre za hišo premožnega kmeta, ki ni postala "slavna" zaradi svoje starosti – zgrajena je bila leta 1901 – marveč izključno zaradi svojih na zunaj vidnih arhitekturnih značilnosti. Predvsem na zunaj se te nove zidane stavbe, kakršna je ta močno razlikujejo od domačij iz lesa ali ilovice, ki so bile tako značilne za nekdanje stavbarstvo v Prekmurju. Zelo verjetno prav iz teh na zunaj vidnih razlik med starim in novim stavbarstvom izhaja večji del slave, ki jo uživa ta in njej podobne hiše oziroma domačije. V notranjosti so namreč tudi te hiše ohranile zelo podoben, ali povsem enak tloris, kot so ga imele stare hiše in je prilagojen kmečkemu načinu življenja. Poznavalci takšno arhitekturo kot je ta označujejo kot visoko arhitekturo, za razliko od večinske arhitekture manj premožne plasti prebivalstva.
Med najpomembnejše značilnosti te arhitekture je najprej treba uvrstiti odprto verando – "šator" pred vhodom, potem so tu velika, visoka pravokotna okna in bogat okras stavbnih členov v ometu ali štuku (šivani robovi, pilastri, ki navidezno členijo fasadne ploskve, profilno oblikovani venci in okenski okvirji). Opisane značilnosti te arhitekture poznavalci pripisujejo madžarskemu kulturnemu vplivu in prav zaradi njih pomursko regijo opredeljujejo kot posebno arhitekturno regijo.
"Našo" hišo je od prejšnjih lastnikov odkupila občina Kobilje in jo pod strogim nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo iz Maribora postopoma obnavlja. Med drugim je zavod določil tudi barvo fasade, ki je sedaj pretežno rumena, posamezni detajli (npr. vogali, zgolj nakazani stebrički pod okni) pa so ostali beli. Med najimenitnejše elemente te hiše nedvomno sodi odprta veranda – šator s štirimi stebri, ki nosijo streho nad vhodom. Do vhodnih vrat je mogoče priti po stopnicah z dveh strani. Zelo lepa so tudi vhodna vrata, saj so prava rezbarska mojstrovina, ki je zamikala že marsikaterega ljubitelja starin. Tik ob verandi je tudi lep vodnjak.
Razporeditev prostorov v notranjosti je klasična, ne samo za Prekmurje, marveč tudi širše. Za vhodnimi vrati je veža, iz katere se pride v kuhinjo in dve večji sobi, levo in desno od vhoda. Nasproti vhodnih vrat je vhod v razmeroma veliko kuhinjo. Posebnost te kuhinje je umno zasnovan zidani štedilnik s pečico, kotličkom s pipico za toplo vodo in posebno komoro za sušenje mesa. Topel zrak je namreč speljan tako, da iz enega kurišča dosega vse troje. Iz kuhinje je vhod v manjši prostor, ki je nekoč služil za shrambo, sedaj pa ga uporablja Turistično društvo Kobilje.
Levo od vhodnih vrat je največji prostor v hiši ("iža") z imenitno staro lončeno pečjo, kot najopaznejšim elementom v prostoru. Ta prostor sedaj služi tudi kot razstavni prostor za izdelke domače obrti. Iz hiše se pride v kamro, ki so jo preuredili v pisarno oziroma informacijski center z računalniki. Verjetno prav zaradi tega to hišo imenujejo TELE hiša. Desno od vhoda je za obiskovalce zaprt prostor, ki ga zaseda Zavarovalnica Triglav. Iz veže vodijo stopnice na podstreho, ki jo trenutno še ne uporabljajo.
K hiši je "pripeto" gospodarsko poslopje s hlevom za konje in hlevom za krave, podom (gumno) in svinjaki v pregibu. Na ta način je dvorišče, zahvaljujoč tudi zadnji strani sosedove hiše, lep zaprt prostor, ki je odprt samo proti glavni cesti, ki pelje skozi vas
Povzeto po reviji Moja Slovenija