Sredi letošnjega leta je poteklo natanko 100 let od rojstva pomembnega slovenskega slikarja in grafika Lojzeta Spacala. Ob tej priložnosti se je zvrstila cela vrsta dogodkov z osrednjo prireditvijo v Štanjelu sredi junija. V Pokrajinskem muzeju v Kopru so odprli razstavo tapiserij in grafik, v praznovanje pa se je vključila še cela vrsta slovenskih galerij in nekaj tudi v Italiji. Na različnih lokacijah je bilo predstavljenih okoli 700 različnih del, nekatera med njimi prvič.
Večina Slovencev doma in po svetu ve, da se je Lojze Spacal rodil v Trstu in da je tam tudi preživel večino svojega življenja. Kot zaveden Slovenec se je pridružil protifašističnemu gibanju, zato so ga fašisti leta 1929 zaprli in nato za tri leta izgnali na jug Italije. Po vrnitvi je najprej opravil maturo v Benetkah, in leta 1934 še izpit za risanje v Rimu. Za tem je tri leta poučeval na srednjih šolah v Trstu, hkrati pa je študiral na višji umetnostni šoli v Monzi in na akademiji Brera v Milanu. Med drugo svetovno vojno je bil interniran, po vrnitvi pa se je zopet naselil v Trstu. Občasno je živel tudi v Piranu in Škrbini na Krasu.
Razstavljati je začel že v času študija na akademiji, pozneje pa še na številnih razstavah, skupinskih in samostojnih, v Italiji, Sloveniji in drugod po Evropi. Med drugim je sodeloval tudi na vseh grafičnih bienalih v Ljubljani. Njegova dela, predvsem grafike, so v uglednih državnih in zasebnih zbirkah v Evropi in ZDA. Leta 1988 je bila v Štanjelu odprta Galerija Spacal, ki si jo je ogledalo že veliko Slovencev in tujcev. Za svoje umetniške izdelke je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim že leta 1955 nagrado mesta Rim, nekaj let za tem tudi nagrado za risbo in grafiko na bienalu v Benetkah, leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado in leta 1977 še tržaško nagrado sv. Just. Od leta 1987 je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Lojze Spacal kot umetnik
Šele po umetnikovi smrti (6. maja leta 2000 v Nabrežini) so na podstrehi njegove hiše odkrili obsežno zbirko fotografij, ki dokazujejo, da se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in da se pravzaprav s to zvrstjo umetnosti ni nikoli nehal ukvarjati. Sicer se je sprva ukvarjal z oljnim slikarstvom, a se je že zelo zgodaj začel posvečati grafiki. Na tem področju je tudi dosegel svoj umetniški vrh. V začetkih njegove umetniške poti je opaziti vplive magičnega realizma in to zato, ker slike prikazujejo situacije, ki bi sicer lahko bile resnične, vendar je prisoten vsaj en element, ki je nemogoč, takorekoč magičen.
Motivno prevladuje človeška figura (Kraška kmetica, Talci itd.). V 50 letih začne človeška figura izginjati, umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa in primorske obale, a tudi mesta in vasi. Iz narave in arhitekture povzema bistvene oblike, barve in kompozicijske celote, ki pa jih vedno bolj stilizira, krči in poenostavlja. Že zelo zgodaj je začel kot izrazni material uporabljati tudi les in mešano tehniko. Ustvaril je nekaj lesenih objektov (skulptoslike), za kolaže pa je uporabljal celo odpadne lesene deske.
Likovna prepesnitev Krasa mu je najbolj uspevala v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu. Od konca 50 let naprej je pri Spacalu povsem prevladala abstrakcija, pripovedni elementi narave, predmetov, arhitektur so strnjeni v monumentalne simbolne znake, ki ustvarjajo domišljiski pesniški prostor (tako se je imenovala serija grafik). Ta usmeritev ga je pripeljala v bližino dekorativne umetnosti, kar je Spacal tudi izrabil pri večjih naročilih za opremo javnih poslopij z mozaiki, ter ladij s tapiserijami in lesenimi panoji (npr. čezoceanka Leonardo da Vinci, leta 1960).
Spacalova iskanja so imela velik vpliv na slovensko povojno umetnost. To še zlasti velja za mlajše umetnike, medtem ko so jo starejši pravoverni esteti in ideologi odklanjali. Spacal je takorekoč do smrti ostal precej skrivnostna osebnost. Svojo človeško podobo (kakšen je bil v domačem krogu, kakšne odnose je imel z drugimi, kako se je znašel v politiki in vsakdanjih situacijah) je spretno skrival. Vse to je prišlo na dan šele po njegovi smrti, kajti njegov mlajši sin Borut, zdravnik v Trstu, je napisal knjigo z naslovom Nočni svet – Spomini na očeta. V njej pove, da oče ni bil molčeč le pred tujimi ljudmi, zapiral se je tudi pred domačimi. Bil je človek zelo različnih, včasih do skrajnosti prignanih navad in lastnosti. Za navidezno brezčutnostjo za dogajanje v okolici pa se je vendarle skrivala izredna občutljivost, ki je ob večjih pretresih silovito pridrla na dan.
Povzeto po reviji Moja Slovenija