Vsebina:
Med slovenskimi umetniki, ki v letošnjem letu praznujejo stoletnico rojstva (Kozina, Spacal), posebno vidno mesto zavzema slikar, grafik in ilustrator France Mihelič. Rodil se je 27. aprila 1907 in dočakal skoraj konec 20. stoletja, star več kot 90 let. Ob stoletnici rojstva so slikarja s posebno razstavo, ki so jo poimenovali Spomin na očeta, počastili v škofjeloški galeriji Franceta Miheliča, v zelo znani in zelo stari stavbi, poznani pod imenom Kašča na Spodnjem trgu. O slikarju sta obširneje spregovorila dva kvalificirana poznavalca Franceta Miheliča, njegova hči Alenka Puhar in umetnostni zgodovinar Milček Komelj. Škofja Loka si na nek način lasti slikarja najprej zato, ker se je rodil v vasi Virmaše, nedaleč od Škofje Loke, pa tudi zato, ker je Škofjo Loko rad upodabljal na svojih slikah.
O življenju
K osnovnim informacijam o življenju vsakega človeka, ne samo umetnika spadajo podatki o šolanju in službovanju. Slikarstvo je v letih 1927 – 1932 študiral na likovni akademiji v Zagrebu Po končanem študiju je nekaj časa kot brezposelen živel v Ljubljani in v Dolenjih Lazih pri Ribnici, nato je bil dve leti profesor risanja v Kruševcu in pet let na Ptuju. Od jeseni 1943 je bil v partizanih. Tam je delal v propagandnem oddelku in v grafični bazi. Izdal je dve grafični mapi: Naša borba in Krvava bratovščina. Od leta 1945 je bil redni profesor na akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, od leta 1965 pa tudi redni član SAZU. Kar trikrat je dobil Prešernovo nagrado in štirikrat Levstikovo nagrado za ilustracije knjižnih del, kot so Prežihove Solzice, Levstikova Najdihojca, Bevkova Pesterna in druge. Dobil je tudi več nagrad v tujini, predvsem za grafiko.
In delu
Že med študijem in po diplomi je ustvarjal realistične risbe in litografije s primesmi ekspresionizma in fantastike. Že zelo zgodaj je materialno stvarnost začel "dopolnjevati" s sanjskimi slutnjami brezupa, melanholije in razpadanja, pozneje pa tudi z značilno osebno simboliko. V ptujskem obdobju je bilo zanj odločilno srečanje s poganskimi kurenti (korant), zlasti s prizorom kurentove smrti. Pod vplivom ekspresionizma in "nove stvarnosti" je prehajal v socialno usmerjeni realizem, katerega podlage mu ni bilo treba iskati v oddaljeni okolici, našel jo je kar v socialnem poreklu svoje lastne in številne železničarske družine.
Ker so bili slovenski ustvarjalci odtrgani od avantgardnih smeri v Evropi, se tudi "pritajeni nadrealizem" pri Miheliču ni mogel razviti v polni meri, čeprav je prav za to smer kazal največ smisla. Zato ni čudno, da se France Stele spraševal, kaj bi se zgodilo v Miheličevi umetnosti, če bi po študiju odšel v "nadrealistični" Pariz, kajti danes vemo, da je nadrealizem oziroma fantastika Miheličev najbolj avtentičen rokopis. To dokazujeta dve že zelo zgodnji litografiji iz leta 1933 (Pozabljeni umetnik in Obisk). Označujejo ju kot prvi zreli nadrealistični umetnini v slovenski likovni umetnosti.
Po vojni se je Mihelič razvil v najbolj izrazitega slovenskega mojstra fantastike, priznanega tudi v mednarodnem merilu. Izrazno je popolnoma suveren in zato primerljiv z velikimi evropskimi in svetovnimi imeni podobnih "fantastičnih" žanrov. Njegov osrednji motiv je postal kurent kot simbol arhaičnih demonskih sil v naravi, ter neznanih strahov v človeku. Svojih strahov in morečih sanj se je znebil le tako, da jih je naslikal. Verjel je, da je le smrtno prerajanje tisto, čemur se ni moč izogniti. V kasnejših delih izstopajo poetične podobe vilinskih svetov z igrivimi bitji, barvita motivika krhkih vešč in nazadnje tudi riba faraonika. Iz tonske zamolklosti prehaja v vse bolj ekspresivno, a tudi dekorativno barvitost. Bil je izvrsten in precizen risar, prefinjen kolorist in mojster likovne kompozicije.
Rodnemu mestu Škofji Loki je podaril obsežen del svojega likovnega opusa, ki jih Loški muzej Škofja Loka hrani v Miheličevi galeriji.