Kostanjevica na Krki
Ravnina okoli Šentjerneja je še toliko napeta, da se potoki izpod Gorjancev dobro odtekajo v Krko, kar pa ne drži za samo Krško polje. Prav ti potoki so potisnili Krko stran od vznožja Gorjancev in jo prisilili, da dela velik lok in da se vijuga v okljukih po ravnini.
Prav v najostrejšem okljuku je postavljena Kostanjevica na Krki – iz več razlogov zelo zanimivo mesto. Predvsem je to najmanjše slovensko mesto, kar je še posebej zanimivo oz. nenavadno zato, ker gre hkrati za najstarejše dolenjsko mesto, saj se kot mesto omenja že v listinah iz leta 1252, kot trg pa tri leta prej (sploh prvič pa že leta 1091). Leta 1961 je štela vsega skupaj 548 prebivalcev, leta 1981 pa 745 prebivalcev.
Jedro Kostanjevice je na umetnem otoku v že omenjenem okljuku Krke, kajti oba kraka rečne vijuge sta povezana s prekopom. S širnim svetom je povezana s tremi mostovi. V tako ugodnem obrambnem položaju so davni fevdalci Spanheimi postavili utrdbo (Landestrost), ki je nadzorovala prehod med Krakovskim gozdom in Gorjanci. V neposredni bližini Kostanjevice so dali sezidati tudi mogočen samostan (leta 1234) v katerega so naselili cistercijance iz Vetrinja na Koroškem.
Samostanu je pripadlo zelo obsežno območje s preko sto vasmi oz. okoli 370 podložnimi kmetijami, pa tudi obsežni gozdovi v Krakovu in na Opatovi gori. Zato ni čudno, da je spadal med najbogatejše posesti takratne slovenske krajine. Veljal pa je tudi za najpomembnejše kulturno versko in gospodarsko središče ob spodnji Krki. Leta 1785 je cesar Jožef II razpustil samostan in njegova posestva so prešla v roke verskega sklada, veliko knjig (okoli 1800) pa je dobila Licejska knjižnica v Ljubljani. Ta ogromni grad, nekdanji samostan, ki je sezidan v obliki štirikotnika je eden naših najpomembnejših kulturnih spomenikov, znan zlasti po številnih arkadah (260 arkadnih lokov), ki obdajajo velikansko dvorišče, eno izmed največjih tovrstnih dvorišč v Evropi. Nie manj znamenit ni po cerkvi s krasnimi gotskimi oboki in stebri. Med zadnjo vojno leta 1942 so partizani grad požgali in obnova se je vlekla dolga leta.
Tudi mesto Kostanjevica kot središče velikega spanheimskega gospodstva je doživljalo pravi razcvet. Cvetela je zlasti trgovina, mesto je dobilo razne pravice (npr. pravica doletnega sejma) in imelo je celo lastno kovnico denarja. Po izumrtju Spanheimov je mesto pripadlo češkemu kralju Otokarju Premislu in potem je zamenjalo še več gospodarjev (Goriški grofje, Frankopani, Svibenski grofje, Celjski grofje in končno Habsburžani).
Bolj klavrni časi so se, tako kot za številna druga slovenska mesta, tudi za Kostanjevico na Krki začeli s turškimi vpadi v drugi polovici 15. stoletja (leta 1469, 1491, 1494, 1545 in nazadnje še 1563 ko sta Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič Turke potolkla). S turškimi vpadi se je končalo obdobje relativnega blagostanja, kajti kostanjevčani tudi po tem še niso imeli miru. Težave so imeli z Uskoki, ki so vdirali v Kostanjevico iz Gorjancev in Žumberka, pa tudi kuga, lakota, požari in povodnji Kostanjevici niso prizanesli.
Zato seveda ni čudno, če Kostanjevica v Valvasorjevem času ni imela večjega pomena in kot piše Valvasor je bila večina meščanskih hiš tedaj lesenih. Hiše na otoku, ki predstavlja najstarejše jedro naselja so nanizane ob dveh vzporednih ulicah, ki se stikata na severozahodu in jugovzhodu. Eno od teh ulic domačini imenujejo Veliki plac (Ulica talcev), drugo pa Mali plac (Oražmova ulica). Drugi deli naselja so zrasli ob cestah proti Krškemu, Novemu mestu, Oštrcu in Kloštru. Težišče Kostanjevice je na Kambičevem trgu in se počasi premika proti poslopju Krajevnega urada in avtobusni postaji. Centralno naselje danes premore osnovno šolo (od leta 1789), banko, splošno ambulanto, lekarno, več trgovin in policijsko postajo. Prebivalci so zaposleni v obratih Gozdnega gospodarstva Brežice, v Iskri, v Agrokombinatu Krško, v Splošnem obrtnem podjetju Krško, v Novolesu iz Novega mesta in drugod.
Pravih kmetov je bilo leta 1982 samo še sedem. Ukvarjajo se s proizvodnjo vina, mleka in mesa, ter poljedelstvom. Med drugim gojijo tudi hmelj. Odkar so izpeljana regulacijska dela na Krki tudi poplave niso več tako pogostne kot so bile prej in od tedaj Kostanjevici ne pristoja več naziv Dolenjske Benetke s katerim se je ponašala vse dotlej. Sicer pa je Kostanjevica na Krki v celoti zaščitena in razglašena za kulturni spomenik prve kategorije. Najlepši pogled na mesto je iz zraka, saj je videti kot “bi ga človek izrezal iz nekakšne starodavne bajke”. Prav to dejstvo bi moralo postati dobra osnova za razvoj turizma od katerega si tudi Kostanjevica vedno več obeta.
Če torej za mesto kot celoto velja, da je prvovrstni kulturni spomenik, pa nekaj podobnega velja tudi za nekatere detajle oz. dele mesta. Na samem otoku je najpomembnejši umetnostni spomenik župna cerkev svetega Jakoba, verjetno pozidana že v drugi četrtini 13. stoletja kot del utrdbenih objektov ob severnam mostu. V osnovi je cerkev romanska, čeprav sta iz te gradbene faze ohranjena pravzaprav le glavni in stranski portal, ki spadata med najkvalitetnejše spomenike te vrste v Sloveniji. V timpanonu glavnega portala je slabo ohranjena slikarija iz okoli leta 1300, v timpanonu skromnejšega južnega portala pa freska Imago pretadis iz konca 15. stoletja. Na južni zunanji steni cerkve je freska sv. Krištof z angeli in donatorjem iz okoli 1350. Cerkev je bila kasneja barokizirana in tudi trije oltarji so baročni in so prinešeni iz samostanske cerkve. V osnovi gotski stolp je tudi kasneje dobil rokokojsko streho.
Pri južnem mostu je cerkev svetega Miklavža, ki predstavlja dragoceno arhitekturno in urbanistično dopolnilo naselja. Notranjščina presbiterija je z biblijskimi motivi ustrezno strukturi gotskega prostora poslikal domačin Jože Gorjup. Tudi Križani v naravni velikosti je Gorjupovo delo. Med posvetnimi stavbami na otoku velja omeniti ministerialni dvorec iz konca 15. stoletja (v katerem je od leta 1958 Lamutov likovni salon), stara mitnica je iz 17. stoletja, Bertollijeva hiša pa je iz zaeetka 20. stoletja in je znana po svoji ornamentiki na fasadi.
Zunaj otoka je daleč najpomembnejši kulturni spomenik bivši cistercijanski samostan, ki mu domačini pravijo Grad ali Klošter. Najstarejši del samostana vključuje Marijino cerkev in ob njeno južno steno prisljonjen križni hodnik. Cerkev je odličen primer prehodnega stilnega obdobja iz sredine 13. stoletja na slovenskem. Triladijska zasnova s prečno ladjo je v koru ravno zaključena. V kripti pod korom so grobovi žene in sina Bernarda Spanheima, verjetno pa tudi Viljema Svibenjskega. Tudi ta cerkev je bila v 18. stoletju barokizirana. Steno nad glavnim vhodom je leta 1737 poslikal Franc Jelovšek.
Restavratorska dela je vodil znani umetnostni zgodovinar France Stele, najprej že leta 1929, nato pa še enkrat po vojni. Ob požigu samostana leta 1942 se je namree zrušil tudi strop v cerkvi, leta 1956 pa še zvonik.
V gradu samem danes deluje cela vrsta ustanov, med katerimi naj omenimo Tehnični muzej Slovenije s stalno zbirko o vinarstvu in vinogradništvu na slovenskem. Leta 1974 je bila ustanovljena Galerija Božidarja Jakca s stalno zbirko znanih slikarjev Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa in Zorana Ditka. Na pobudo Jakoba Savinška, Vilme Pirkovičeve in Lada Smrekarja je leta 1961 začela delovati Forma viva-mednarodni kiparski simpozij s stalno zbirko na prostem. S to zbirko je Kostanjevica še pridobila na pomenu in ugledu in tudi zaradi nje je znana daleč naokoli.
[wpgmza id=”5″ marker=”42″ zoom=”11″]