Doma Slovenija Mesta Žužemberk

Žužemberk

Žužemberk

Grad ŽužemberkSredišče Suhe krajine – Žužemberk – premore okoli 1.200 prebivalcev, kar je za razmeroma veliko območje, ki ga pokriva prej malo kot veliko. Žužemberk je gručasto naselje na obeh bregovih reke Krke, pri čemer staro jedro z velikim osrednjim tržnim prostorom stoji na terasi na levem bregu. K Žužemberku spadata tudi prej samostojni naselji Cvibelj na slemenu severno od jedra in Stranska vas na desnem bregu Krke s cerkvijo sv. Roka. Kraj je dobil ime po starem gradu Žužemberku (Seisenburg) in nekateri menijo, da ime izhaja iz nemške besede za šum, šumenje Sausen, kar pomeni, da so slapovi reke Krke, ki jih reka v zgornjem toku premore kar okoli 25, dali ime kraju. Reka Krka namreč teče čez slikovite lehnjakove pragove in je daleč naokoli znana po svojem ribjem bogastvu. Pragovi predstavljajo posebno atrakcijo za raftarje, za katere je znano, da tem bolj uživajo kolikor več je ovir v vodi.

Glavna prometna žila, ki povezuje Žužemberk s svetom je cesta Novo mesto – Ivančna Gorica, od katere se tu odcepita cesti proti Dobrniču in proti južnemu delu Suhe krajine.

 

Grad ŽužemberkTik nad Krko se dviga nenavadno mogočen Žužemberški grad, ki daje središču Suhe krajine edinstveno podobo. Grad se ponaša z romanskim jedrom in novejšim obzidjem in je imel šest okroglih stolpov. Prvič se omenja že leta 1295 (nekateri menijo, da je stal že v 11 stoletju), in sicer kot posest goriških grofov. Po izumrtju istrske veje goriških grofov leta 1374 je prešel grad po dedni pogodbi v roke Habsburžanov. Ti so ga dali leta 1469 v zakup grofom Turjaškim, ki so bili njegovi oskrbniki do 1538, ko so ga dobili v pravo last. Imeli so ga do leta 1945. V 16. stoletju so ga dali grofje Turjaški prezidati. Pri tej in naslednjih prezidavah je grad pridobil tudi renesančne in baročne prvine, navzoče zlasti na obnovljenem obodnem zidovju.

 

Požgan je bil leta 1945 in še do danes ni v celoti obnovljen. Veliko dela bo zlasti še z obnovo srednjeveškega jedra pa tudi ogromno obodno zidovje in okrogli stolpi še ne bodo kmalu vsi ‘novi’. Kaže pa, da bo država v prihodnjih letih za obnovo gradu namenila več sredstev kot doslej. Posebnost te trdnjave je v tem, da je vhod vanjo z osrednjega žužemberškega trga, sredi katerega stoji obnovljen litoželezni vodnjak, kakršne so v 19. stoletju izdelovali v livarni na Dvoru. Ulili so ga v šestdesetih letih preteklega stoletja. Ohranil se je do danes in še vedno ponosno krasi glavni trg pred gradom, ter nas spominja na dvorske mojstre livarje, ki jim nobeno delo ni bilo prezahtevno in pretežko. Mimogrede lahko povemo še to, da je fužino – železarno na brzicah Krke na Dvoru dal postaviti že leta 1796 knez Auersperg. Kasneje se je spremenila v uspešno livarno. Z delom je prenehala 1891 v glavnem zaradi pomanjkanja surovin in zaradi konkurence. Razmeroma dobro ohranjeni objekti predstavljajo prvovrstno osnovo za razvoj turizma na Dvoru.

 

Žužemberk panoramaDo letošnje pomladi je sredi trga kraljevala tudi mogočna lipa, ki naj bi jo bil zasadil graščak Ivan Turjaški ob smrti svoje žene Ane von Eck (decembra 1575 jo je pokončala udomačena medvedka, o čemer je poročal Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske). Lipo so morali zaradi ostarelosti žal posekati, vendar na istem mestu raste že nova.

 

Med drugo svetovno vojno je bila uničena tudi župnijska dvostolpna cerkev sv. Mohorja in Fortunata nad naseljem. Ponovno je bila posvečena šele leta 1994, torej po osamosvojitvi Slovenije. Cerkev stoji na kraju nekdanjega keltskega gradišča in rimske ceste. Prva cerkev na tem kraju iz 14. stoletja je bila posvečena sv. Nikolaju, a so jo v drugi polovici 18. stoletja v renesančnem slogu preuredili v cerkev sv. Mohorja in Fortunata s sedmimi ladjami. Po vojni so porušili tudi cerkev sv. Jakoba v centru naselja, kar kaže na izredno veliko nestrpnost tedanjih oblasti do vsega cerkvenega. Nedotaknjena je ostala le cerkev sv. Miklavža.

 

Še nekaj iz preteklosti Žužemberka

 

Žužemberk je dobil tržne pravice ob koncu 14. stoletja oziroma natančneje pred 600 leti, to je leta 1399. Tako stoji zapisano v listini, s katero je avstrijski nadvojvoda Viljem Habsburg zamenjal župnijo Dobrnič z Žužemberkom vred za župnijo Tržič na Gorenjskem. Tržani so se ukvarjali zlasti s krznarstvom, krojaštvom, strojarstvom in ribištvom ter so bili organizirani v cehih. Najmočnejši je bil usnjarski ceh, ki je imel svoj oltar v župni cerkvi in svojega zaščitnika sv. Janeza Evangelista. Zato so imeli 27. decembra velik cehovski praznik. Na nekdanje usnjarstvo spominja pogost priimek Košiček, ki izhaja iz besede koža oziroma kožiček.

 

Žužemberk iz zrakaTurki so po Žužemberku in okolici plenili v letih 1473, 1491 in 1528. Zato so prebivalci trg obdali z obzidjem. V času reformacije se je močno zasidrara nova vera. Tu je deloval predikant Krištof Slivec in protestantje, ki so šteli 24 družin so odprli svojo šolo. V trgu se potem šola omenja šele leta 1781. Vmes je trg dvakrat pogorel (leta 1591 in 1670) pa tudi kuga se mu ni izognila. Morila je najhuje leta 1625. Njiva, na kateri so pokopavali mrliče se še danes imenuje Kužni dol. Je poleg cerkve sv. Roka, zaščitnika kužnih bolezni, v sosednji Stranski vasi, ki so jo tedaj zgradili domačini.

 

Leta 1738 je Žužemberk dobil poštno postajo, ko je bila uvedena redna poštna zveza med Ljubljano in Karlovcem. Leta 1716 je kupil domačin Anton Nikel od graščine mlin in ga preuredil v papirnico, ki jo je proti koncu 18. stoletja prevzel tiskar Ignac Kleinmayer. Obratovala je do leta 1875. Kasneje je stavbo preuredil v strojarno in usnjarno Lavrič iz Moravč, ki se je pri tem oprl na usnjarsko tradicijo. Med zadnjo vojno je tovarna oskrbovala partizane z obutvijo. Pogorela je marca 1945, ko so partizani bombadirali Žužemberk. Leta 1868 je postal Žužemberk sedež okrajnega sodišča, ki je delalo do druge svetovne vojne (do leta 1893 v gradu). Po drugi svetovni vojni pa je največjo spremembo prinesla tovarna keramičnih kondenzatorjev, ki pomeni prvi pravi začetek industrijske dobe v Suhi krajini, saj je zaposlovala več kot 500 ljudi, kar pa je bilo glede na veliko zaledje še vedno malo. Po spremembi političnega in gospodarskega sistema se je proizvodnja kondezatorjev bistveno zmanjšala in enako se je zgodilo s številom zaposlenih.

 

Danes dobiva naselje vedno bolj mestno podobo, ne glede na to, da je obdelovanje zemlje (kmetijstvo) še vedno pomembna dejavnost številnih krajanov. Na pomenu je v zadnjih letih pridobila zlasti obrt in podjetništvo. Po 150. letih je Žužemberk od 1. 1. 1999 zopet samostojna občina.

 

Praznovanje 600 letnice so Žužemberčani pričeli s slovesno mašo v župnijski cerkvi in ga razstegnili na tri dni. Na dvorišču gradu, ki ga že nekaj let prizadevno obnavljajo in na trgu pred njim so predstavili viteško življenje in viteške boje, odprli so likovno razstavo del, nastalih na nedavni slikarski koloniji in večer zaključili z operno glasbo. Predstavila so se tudi dolenjska in belokranjska turistična društva ter domače pevske skupine. Posebno pozornost je pritegnilo tekmovanje za najmočnejšega Slovenca, Martina Krpana, kakor so ga poimenovali. Brez gasilske veselice in ognjemeta pa sedaj v Sloveniji tudi ne gre več.

 

Omeniti velja tudi to, da v naselju delujejo tri solidne gostilne oziroma hrami, kar za to okolje niti ni tako veliko. Na obeh straneh Krke je tudi več turističnih kmetij, v katerih se je mogoče dobro najesti, postrežejo pa lahko tudi s prevoznimi sredsvi za spust po Krki ali za vožnjo z zapravljivčkom po okolici.

Satelitska slika Žužemberka in okolice.

 

Filter by

Objave iz iste kategorije: