Vsebina:
Z našo rubriko Slovenske domačije se tokrat odpravljamo v najbolj zahodni del Slovenije, to je v občino Kobarid, z Robidiščem in Breginjem kot najzahodnejšima naseljema v državi. V Sloveniji z 210 občinami se občina Kobarid uvršča med večje slovenske občine, saj meri le nekaj manj kot 200 km2 (193km2), s povprečno nadmorsko višino 843 m. Že ta podatek pove, da gre v tem primeru za gorato pokrajino, na kateri v 32 naseljih živi okoli 4700 prebivalcev. Število prebivalcev se žal že vse od leta 1931 naprej zmanjšuje. Zato še toliko bolj drži tisto, kar je zapisal župan občine na internetu: “čudovita pokrajina Julijskih Alp privablja v naš prostor obiskovalce, ki se želijo umakniti gneči v prenaseljenih krajih in si poiskati miren kotiček za sprehode ali aktivno preživljanje prostega časa z ribolovom, planinskimi vzponi, kolesarjenjem, kajakom, raftingom, jadralnim padalstvom, ali pa zgolj mirno uživati v lepotah narave”. Edinstvena lepotica tega prostora je reka Soča, ena najlepših v Evropi.
V kolikor pa želi obiskovalec v zgoraj omenjene kraje, potem mora iz Soške doline pri Kobaridu zaviti proti zahodu v Staroselsko dolino, pod mogočno Stolovo pogorje, ki se vleče daleč v Beneško Slovenijo. Na sončnem terasastem vznožju Stola je nanizanih 13 vasi. Gornji del Staroselske doline je precej dvignjen nad dolino in na tem prostoru kot v nekakšnem terasastem amfiteatru leži vas Breginj. Za to vas je vse do potresa maja leta 1976 veljalo, da je značilna beneško – slovenska vas, strnjena v gosti gruči. Veljala je pravzaprav za biser edinstvene beneško – slovenske arhitekture. Imela je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami, landronami. Prevladovale so iz kamenja zidane hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in “kmečkimi” freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi.
Kot skoraj povsod po Sloveniji so se tudi prebivalci teh krajev naseljevali tako, da je čimveč prostora primernega za obdelovanje in pašništvo ostalo nepozidanega. Popotresna obnova kraja pa kaže, da se je ta logika začela umikati novi logiki, po kateri kmetijstvo kot panoga ni imelo več takšnega pomena kot nekoč. Zato je tudi popotresni Breginj dobil povsem nov značaj – iz strnjenega naselja je nastalo na široko razloženo naselje s stanovanjskimi objekti, ki s starimi domačijami nimajo skoraj nič skupnega. Zato je dr. Fister tudi zapisal, da je potres sicer začel, človek pa dokončal uničenje Breginja. Z eno najbolj zahodnih vasi smo izgubili neponovljiv dokaz o izjemni prostorski in stavbni dediščini.
Ščirnov ograd
Svojo predpotresno dušo je Breginj skrbno spravil v edini ohranjeni stavbni niz, v katerem je danes urejen muzej. V zaprtem elipsastem dvorišču so se ohranile le štiri domačije: Ščirni, Konti, Češornji in Lazarji. Obnovljene stavbe v dveh strnjenih nizih s skupnim dvoriščem predstavljajo izredno funkcionalno kmečko stavbarstvo, način življenja in vzdušje starega predpotresnega Breginja, katerega lepota se odraža v sožitju kamna in lesa ter v povezanosti človeka z naravo.
Na kamniti plošči pred Ščirnovim ogradom piše: Obnovljeni objekti, stanovanjska hiša s kletjo, hlev s senikom, svinjak in lopa, katerih obnova je potekala med leti 1976 in 2001, predstavljajo ljudsko arhitekturo 19. stoletja beneško- slovenskega stavbarstva. Stavbe označujejo grobo ometane stene, viseči ganki, zunanja stopnišča, linde, napušči in stebri, glede na funkcijo razporejena okna in skromni a dominantni kamnoseški poudarki.
V kolikor si obiskovalec želi podrobneje ogledati eno ali vse štiri domačije se mora obrniti na gospo v sosednji novi hiši, ki razpolaga s ključi in je tudi vedno pripravljena razkazati lepo obnovljeni kompleks. Mimogrede povejmo, da to dela v imenu Turističnega društva Breginj, ki skrbi za celoten kompleks. Obiskovalcu najprej razkaže prostore v pritličju, do katerih je dostop po nekaj kamnitih stopnicah. Po teh stopnicah se pride na lesen gank, iz katerega vodijo ena vrata v kuhinjo, druga v spalnico in tretja v shrambo.
Kuhinja je zelo asketsko opremljena. Sredi kuhinje stoji z opeko zidan štedilnik, na katerem je razstavljenih nekaj tipičnih posod (posoda za praženje kave, kotliček), ob steni pa je daljša klop. Namesto zidnih omaric so v breginskih kuhinjah samo niše. V spalnici v pritličju so ponavadi spali stari starši ali tete. Poleg postelje je v njej še predalnik, skrinja, omara in dva šivalna stroja, ki so jih uporabljali pri izdelavi copat, po katerih je Breginj slovel daleč naokoli. Zato je ob postelji tudi razstavljenih več različno velikih copat, za zunanjo in notranjo uporabo. Majhno sobico na koncu hodnika sedaj uporablja Turistično društvo za informacijsko pisarno.
Po lesenih stopnicah je dostop do treh prostorov v nadstropju. Nad informacijsko pisarno je majhna otroška sobica z majhno posteljo in omarico. V največji sobi v nadstropju so na veliki in visoki postelji spali starši. Tik ob postelji na eni strani stoji zibelka, na drugi pa manjša postelja. V sobi sta tudi predalnik in omara. Skromna oprema je v večini originalna iz hiše, nekaj predmetov pa je prinešenih iz drugih hiš. Tretji prostor v nadstropju so uporabljali kot shrambo ali kaščo, saj so v njem skladščili koruzo, ki so jo pred tem posušili na zunanjem ganku. Iz tega prostora namreč vodijo majhna vrata na leseni gank na zadnji strani hiše. Nekaj posebnega v tem prostoru je majhna kovinska in lepo poslikana postelja, ki je prinešena od drugod (verjetno iz gostilne). Na koncu je treba povedati še to, da je bila kuhinja edini ogrevani prostor v teh hišah.
Naš opis Ščirnovega ograda bi bil zelo nepopoln, če ne bi povedali tudi tega, da je prvi del prvega niza hiš preurejen v večnadstropni muzej. Prostor v pritličju uporablja za svoje potrebe tudi krajevna skupnost, služi pa tudi za različne družabne prireditve. V prvem nadstropju so razstavljene skice in načrti, ki so jih za potrebe obnove vasi izdelali arhitekti, v drugem nadstropju pa si obiskovalec na fotografijah še lahko ogleda stari Breginj, kot ga je s fotografskim aparatom ovekovečil znani ljubitelj gora Joža Čop.
Muzejska zbirka Mazora
Poleg lepo ohranjenih in lepo obnovljenih dveh nizov stavb z imenom Ščirnov ograd se Breginj ponaša tudi z imenitnim muzejem, ki predstavlja pravo atrakcijo ne samo za Breginj, marveč tudi za ves slovenski prostor. Lastnik muzeja je družina Mazora. Z več kot 4000 zbranimi in razstavljenimi eksponati prekaša marsikateri javni muzej. Z zbiranjem eksponatov se je družina začela intenzivno ukvarjati po letu 1996, potem ko se je gospodar upokojil.Od tedaj dalje to ni več samo konjiček, ampak prava strast, za katero porabijo vsak odvečni evro.
Zbirko so najprej opisovali kot etno – vojno zbirko, vendar je sedaj to opredelitev že prerasla. Razdeljena je tri vsebinske sklope: Osrednji del je še vedno namenjen predstavitvi vojaške in politične zgodovine območja. Na stotine predmetov iz vasi in okoliških hribov pripoveduje zgodbe iz življenja domačinov, predvsem tiste iz krvave prve svetovne vojne. Del osrednjega prostora zavzemajo predmeti prinešeni iz stričeve mizarske in očetove čevljarske delavnice.
Bivanjsko kulturo prikazuje rekonstrukcija ognjišča z vsemi predmeti, ki so sodili v kuhinjo. Predmete je lastnik prenesel iz lastne rojstne hiše, ki je bila po potresu porušena. Zbirko dopolnjujejo predmeti, ki so jih v muzej prinesli domačini.
Zadnji dosežek Mazorovega muzeja je “gostilna”, ki je opremljena z imenitnim šankom in pohištvom iz nekdanje gostilne pred drugo svetovno vojno. Gostilniško vzdušje dopolnjujejo razni predmeti in lovske trofeje, ki so bile nekoč nepogrešljiv del likovne opreme.
V časovnem smislu muzej pokriva najmanj zadnjih 200 let razburkane zgodovine Breginskega kota pa tudi širšega obsoškega prostora. Lastnikova žena Marta se v zbiranje vključuje tudi z zbiranjem nematerialnega, a zato nič manj pomembnega etnološkega gradiva. Zbira namreč stare oziroma pozabljene kuharske recepte (ima jih že več kot 60), ter prav tako stare beneško slovenske izraze (več kot 2000), ki jih sodobni čas počasi pozablja.
