Pravzaprav bi se naslov moral glasiti Škrateljnova domačija, saj k hiši spadata še dve gospodarski poslopji (štala s svinjskim hlevom in hram s skednjem) in ne nazadnje tudi vodnjak s trebušasto kamnito šapo, ki je zbiral vodo s skrlaste strehe stanovanjskega poslopja. Še v začetku 20. stoletja je bila Škrateljnova hiša največja in najpomembnejša v Divači. Vendar samo na zunaj. Notranje je začela izgubljati na pomenu že kmalu po izgradnji železnice proti Trstu (1857) in proti Puli (1876).
Prej pomembna furmanska gostilna s prenočišči za voznike in spremstvo, s hramom za pijačo, s skednjem in prostorno štalo je dokončno propadla že pred prvo svetovno vojno. Škrateljnovi, ki so tu živeli so se preživljali s kmetijo, a so se že v času med obema vojnama odselili. V hiši je ostala le še gospodarjeva druga žena (Katarina ali Katra), vendar je tudi ta kmalu po drugi svetovni vojni umrla.
Sledila so leta in celo desetletja propadanja, dokler se stroka in pristojni niso zavedli, da gre pravzaprav za pomembno kulturno dediščino. Nekaj so k temu prispevali tudi slovenski in italijanski fotografi, ki so divaško hišo vneto fotografirali. Danes je Škrateljnova hiša z odlokom o razglasitvi naravnih in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana (sedaj občina Divača) razglašena za etnološki spomenik. Arhitektka Nataša Šumijeva je izrisala načrte, kjer je na duhovit način rešila vrsto likovnih in statičnih problemov. Prizadevni zidarji so bajto obnovili, vendar pa je na koncu zmanjkalo denarja za ureditev cele domačije. Na temeljitejšo obnovo potemtakem še vedno čaka.
Škrateljnova hiša je današnjo obliko dobila po mnogih prezidavah in dopolnitvah od srede 17. do srede 19. stoletja. Kot večina hiš na Krasu je tudi ta hiša »rasla« postopno, nekaj stoletji. Jedro hiše sega v 17. stoletje, o čemer pričajo manjša okna v pritličju in deloma tudi način zidave. V 18. stoletju je hiša dobila monumentalni kaminski dimnik, v naslednjem stoletju pa je takratni lastnik zaokrožil podobo hiše s stebrički in zagrajo na zunanjem stopnišču. Takrat so postavili tudi lepo dvoriščno kalono (uvozni portal), zamenjali nekaj oken in verjetno tudi portal v pritličju, ob stopnicah.
Del notranjščine v pritličju je obokan, zidovje pa je speljano tako, da bi razveselilo vsakega modernega kiparja. Poleg lepo oblikovanih okenskih okvirjev, portalov in opor, ki so brez ornamentike in učinkujejo kot čisti kamnoseški detajli, sta ambiciozneje poudarjena le ganjk s stebrički in dvoriščna kalona. Zato doživljamo Škrateljnovo hišo kot puritansko arhitekturo z nekaj vedrejšimi poudarki.
Nove funkcije Škrateljnove hiše
Z ne povsem dokončano obnovo je Škrateljnova hiša za daljši čas rešena kot arhitektura, ni pa še dokončno dorečen kulturni program oziroma funkcija, ki naj bi jo hiša imela. Za sedaj ji kolikor toliko kulturno vsebino daje umetnik naivec Frank Viktor, ki je v spodnjih prostorih uredil kiparski atelje in že od leta 1980 naprej razstavlja bogato zbirko svojih del. Njegove skulpture, nekatere tudi v naravni velikosti, so največkrat oblikovane iz lipovega lesa, posega pa tudi po kraškem in brkinskem kamnu. Med najbolj znanimi in kiparju najljubšimi stvaritvami je kompozicija z naslovom Od zibelke do 100 let, ki prikazuje življensko pot človeka od rojstva, otroštva, mladosti, preko vrhunca življenske moči in starosti do smrti.
Škrateljnova hiša v Divači je znana, da ne rečemo slavna, tudi po tem, da se je v njej 7. julija 1907 rodila prva slovenska filmska zvezda Ida Kravanja, z umetniškim imenom Ita Rina. Družina se je takoj po prvi svetovni vojni preselila v Ljubljano, kjer je Ida tudi končala šolanje. Tik pred 20. rojstnim dnevom je Ida pobegnila od doma, in sicer v Berlin – tedanjo evropsko filmsko meko. V stranskih vlogah ji je uspelo nastopiti v celi vrsti različnih filmov, dokler je ni opazil mlad in nadarjen češki režiser Gustav Machaty. Ta ji je ponudil glavno vlogo v filmu Erotikon. Od tu je šla njena pot strmo navzgor. Neverjetno popularna je postala tudi v svoji širši domovini – Jugoslaviji. Komaj 23 letna se je v Beogradu poročila s berlinskim študentom elektrotehnike Miodragom Džordževićem in se za stalno naselila v Beogradu. Postala je Tamara Džordžević.
Do druge svetovne vojne je odigrala še nekaj vlog v nemških in koprodukcijskih filmih, po vojni pa je leta 1960 posnela še zadnji film z imenom Vojna – režiserja Veljka Bulajića. Umrla je leta 1979 v Beogradu in je tam tudi pokopana. V lepo prenovljenih zgornjih prostorih Škrateljnove hiše je Slovenska kinoteka uredila stalno razstavo slik in drugih predmetov iz življenja in dela Ite Rine. Filmski delavci si prizadevajo, da bi Škrateljnova hiša postala muzej slovenskih filmskih igralcev.