Vsebina:
V oktobru je postalo dokončno jasno, da je, oziroma da bo finančna kriza tako ali drugače (pri)zadela vse ekonomije tega sveta. Temu spoznanju je logično sledilo tudi spoznanje, da globalizacija potrebuje tudi globalno regulacijo in tesno sodelovanje nacionalnih regulatorjev pri nadzoru čezmejnih operacij bank, zavarovalnic in drugih akterjev. To je ugotovil prof. Willem Buiter z londonske ekonomske šole. Ko je avgusta lani izbruhnila kriza v Ameriki, povzročili naj bi jo hazarderski bančniki iz Wall Streeta, so jo evropske države obravnavale kot ameriško zgodbo z omejenimi posledicami za staro celino. Nekaj podobnega je bilo slišati, kar zadeva posledice za slovensko gospodarstvo, tudi s strani slovenskih ekonomistov.
S podobnimi težavami kot ameriške banke so se prej kot v letu dni začele srečevati tudi britanske, nizozemske, belgijske, nemške in celo švicarske banke. Bolj ali manj jasno je, da se tem težavam v celoti ne bodo mogle izogniti niti slovenske banke. Zelo nizke obrestne mere, brez tveganj za premije, pa tudi premajhen nadzor so investitorje vodile v politiko velike porabe, najprej v ZDA in na Japonskem, pozneje pa tudi v drugih delih sveta.
Zlomu na finančnih trgih ponavadi kaj hitro sledi takoimenovani realni sektor z ohlajanjem konjunkture in recesijo. Ker trg ne more več absorbirati toliko izdelkov, se začne zmanjševati proizvodnja, usihati začnejo trgovinski tokovi, po drugi strani pa se začne povečevati brezposelnost in socialne napetosti. To pa je tisti trenutek, ko hočeš nočeš, morajo vskočiti politiki, ki s posredovanjem ne rešujejo samo finančne in ekonomske krize, ampak tudi svoj obstoj. Negativne tokove skušajo zaustaviti in obrniti v pozitivno smer s komaj predstavljivimi milijardnimi vsotami (samo Nemčija s 500 milijardami evrov, Avstrija s 100 milijardami, skupaj z Ameriko in Japonsko se vsota že približuje 2.000 milijardam dolarjev) in s sistemskimi omejitvami za finančni svet. Niso se ustrašili niti (delne) nacionalizacije bančnega sistema, čeprav je to skregano s kapitalistično logiko svobodnega trga. Zelo na mestu je kot ukrep tudi vladno jamstvo za posle na medbančnem trgu.
Slovenija je in ni izjema
Razmere so vse bolj napete tudi na slovenskem finančnem trgu, saj je dotok svežih bančnih posojil precej pod potrebami podjetij in bank. Do 8 milijard evrov potencialnih jamstev bankam je ukrep, ki so ga, kot je videti, še pravočasno sprejele slovenske finančne oblasti. Ta ukrep, ki je daleč največja finančna operacija v slovenski zgodovini je podprla tako odhajajoča, kakor tudi prihajajoča vladna garnitura. Tuja posojila slovenskim bankam bodo odslej nosila bonitetni predznak države Slovenije, ki je za zdaj dokaj soliden. Ob tem ne bo odveč, če povemo, da je bonitetna hiša Dun & Bradstreet pretekli mesec ratinge znižala kar 19 državam po svetu, vendar med njimi ni Slovenije. Takšno znižanje ponavadi doleti kvečjemu dve ali tri države, ne pa 19. Med njimi so kapitalsko bolj odprte države kot so ZDA, Velika Britanija, Švica, Nemčija, Nizozemska, Avstralija, Argentina, Brazilija, Južna Afrika, Ukrajina itd. Boniteta Slovenije je ostala takšna kot je bila (DB2b). Tudi po mnenju Arta Kovačiča z Inštituta za ekonomska raziskovanja Slovenija ni tako dovzetna za šoke na finančnem trgu kot nekatera druga globalna gospodarstva.
Vesti, ki jih v zadnjih dneh prinašajo mediji pa pravzaprav govorijo o nasprotnem: begunski Elan bo odpustil 180 delavcev, na Dolenjskem z Belo Krajino bo ostalo brez dela najmanj 500 ljudi, s težavami se srečuje še cela vrsta podjetij: Industrija usnja Vrhnika, Prevent pa tudi tako paradna podjetja kot sta Hidria in Kolektor iz Idrije. Zelo hitro se razmere poslabšujejo v avtomobilski industriji. Nekatera podjetja se skušajo novim razmeram prilagoditi tudi s skrajševanjem delovnega časa. Združenje delodajalcev napoveduje, da utegne v prihodnjem letu ostati brez dela od 30 do 50 tisoč zaposlenih. Čeprav je najbrž res, da bodo brez dela najprej ostali tuji delavci – po zadnjih podatkih je teh delavcev že več kot 80.000 – in tisti s pogodbami za določen čas, je to prav majhna tolažba.
Črnoglede napovedi
Zato je bolj ali manj logično, da se znižujejo tudi napovedi glede gospodarske rasti za letošnje in prihodnje leto. Po visoki gospodarski rasti v letu 2007 (6,8 odstotka) letos pričakujemo upočasnitev, vendar še vedno na razmeroma visoki ravni (4,8 odstotka) ob nižji rasti izvoza in investicij, ki ostajata ključna dejavnika rasti. Upočasnitev gospodarske rasti bo še izrazitejša v letu 2009, ko se bo spustila na vsega 3,1 odstotka, potem pa naj bi se krivulja v letu 2010 znova obrnila navzgor in pristala pri 4 odstotkih. V prvi polovici letošnjega leta je bila gospodarska rast še sorazmeroma solidna, saj je bila v prvem četrtletju 5,4 odstotna, v drugem pa po začasnem obračunu 5,5 odstotna.
Vzporedno z nižanjem gospodarske rasti se bo zniževala tudi inflacija – 6,2 odstotna povprečna inflacija v letošnjem letu naj bi se po napovedih Umar-ja spustila na 3,9 odstotka v letu 2009. Po deflaciji v avgustu so cene življenskih potrebščin v septembru in oktobru v povprečju ostale nespremenjene. Še naprej se je dražila obleka in obutev, pa tudi izobraževanje in hrana, pocenila se je rekreacija, kultura, prevozi in po daljšem času tudi stanovanja. Največ zaslug za umiritev inflacije imajo cenejši energenti in surovine. Na letni ravni, od oktobra 2007 do oktobra 2008 se je inflacija spustila že na 4,9 odstotka. Umirjanje inflacije je pri nas hitrejše kot na celotnem evrskem območju in to zato, ker imajo cene surovin in energentov pri nas močnejši vpliv kot v drugih državah evrskega območja.
Primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance bo letos višji kot je bil lani, v prvi vrsti zaradi večjega primanjkljaja v trgovinski bilanci. Zaradi umirjanja rasti tujega povpraševanja in slabšanja pogojev menjave, bo blagovni primanjkljaj za približno polovico višji kot lani. Povečal se bo tudi primanjkljaj v bilanci dohodkov od kapitala zaradi nadaljne rasti obsega neto plačanih obresti. Po drugi strani pa bo zunanje ravnotežje še naprej blažila rast presežka pri menjavi storitev ob pospešeni rasti izvoza transportnih storitev in potovanj.
V avgustu je Slovenija izvozila za 1314 mio evrov blaga, kar je 8,8 odstotka manj kot avgusta lani. Avgust je bil že četrti mesec zapored, v katerem je bil blagovni izvoz manjši kot v istem mesecu lani. Uvoza je bilo za 1623 mio evrov, ali 1,9 odstotka več kot avgusta lani. Blagovni primanjkljaj je tako znašal 310 mio evrov in pokritost uvoza z izvozom je bila 80,9 odstotna. V prvih osmih mesecih je Slovenija izvozila za 13,39 mia evrov blaga (4,8 odstotka več kot lani), uvozila pa za 15,39 mia evrov oziroma za 11 odstotkov več. Pokritost uvoza z izvozom je bila 87 odstotna, primanjkljaj pa je znašal 1995 mio evrov. Primanjkljaj se najhitreje povečuje v menjavi z državami EU (2,74 mia evrov), ki ga nekoliko blaži presežek v menjavi z državami zunaj EU (0,75 mia evrov).