Ob kraški Ljubljanici je nanizanih vrsta zanimivosti, tako da je ta reka neizčrpni vir zamisli za izlete. Celo potem, ko jih že večkrat obhodimo, se ob novih priložnostih spet pokažejo sveži, drugačni pogledi, bogatijo nas nova presenečenja in spoznanja. Skratka, izkušnje molitve rožnega venca lahko brez težav uporabimo tudi pri pohajanju v naravo in vedno znova prebiramo iste jagode!
V zimskem času je kar prijetno zajadrati h kakšni jami. Tudi v tem primeru je izbira v Sloveniji zelo bogata. Če bi namreč hoteli v vsaki številki Naše družine predstaviti po eno jamo, bi bilo dovolj snovi za 900 številk, oziroma o jamah bi se pisalo do leta 2097! A od vse te množice jam, med katerimi je veliko majhnih in neuglednih, si bomo ogledali le nekatere najslikovitejše. Ena izmed njih je gotovo Planinska jama, včasih znana kot Malograjska, saj so v bližini vhoda ostanki Malega gradu.
Planinska jama se seveda imenuje po bližnjem naselju Planina, ki je tudi izhodišče za ogled. Jamo lahko obiščemo le po predhodni najavi v spremstvu jamskega vodnika, a tudi če se sprehodimo le do mogočnega vhoda in pokukamo v vhodno dvorano, ne bomo razočarani. 
Na koncu naselja Planina se spustimo v zatrepno dolino, na dnu katere teče reka. To je Unica, eden od površinskih odsekov kraške Ljubljanice. V njej je združen del voda, ki pritečejo iz Cerkniškega polja skozi Rakov Škocjan, ter vode iz Pivške kotline in Postojnske jame. Te vode že tisočletja ustvarjajo nenavadne poti te reke. Ponikalnice je Valvasor slikovito označil kot »presedlavke, nestalne plazilke in potapljavke«. Kraške vode pa skrivajo v sebi še nekaj: raztapljajo apnenec in ga v topni obliki nosijo s seboj, zato so kraške vode tako trde. Tega raztopljenega kamna ni tako malo. Iz trdote vode se da izračunati količino apnenca v enem litru vode, če to pomnožimo z litri, ki pritečejo letno iz Planinske jame, potem pridemo do osupljivih številk. 
Če bi zbrali ta apnenec na enem mestu, bi se znašli pred kamnito kocko, katere stranica bi merila kakih 40 metrov! Tako laže dojamemo, zakaj je kras tako luknjast in kako so lahko nastali tako mogočni jamski sistemi.
Ko se ob Unici sprehodimo do vhoda v Planinsko jamo, je ravno dovolj, da začutimo to mogočnost že, ko se bližamo 65 metrov visoki steni, pod katero zija ogromen vhod, iz katerega se zliva reka. Potem zakorakamo v polmrak v vhodno dvorano. Za nas je to vhod, za reko pa seveda izhod. Kako je vse odvisno od tega, iz katerega zornega kota opazujemo! Kmalu nam železna rešetka prepreči nadaljevanje v 6 km dolgo jamo, tako da brez spremstva ne moremo videti znamenitega podzemnega sotočja Raka in Pivke ter podzemnih živali, ki jih v tej jami v določenih delih ni težko srečati. 
Obrnemo se, in sedaj, ko se oči že dodobra navadijo na temo, v polmraku občudujemo mogočnost jamskega rova. Pokaže se nam v čisto drugačni podobi. Ni je bilo mogoče videti ob vstopu, ko smo bili še zaslepljeni z dnevno svetlobo. Sprehod do rešetk, previdno stopanje v mraku ob blatnih lužah, je dovolj, da se popolnoma spremeni naše dojemanje. Svetlobe je še ravno toliko, da si lahko privoščimo hojo brez dodatne svetlobe. Pomagamo si lahko sicer z baterijo, a nas usmerjeni snop svetlobe oropa širokih pogledov. Kako veličasten je potem pogled iz temnega kotička proti slapu svetlobe, ki pada v jamo in boža stene podzemne katedrale! Tu smo med temo in svetlobo, med privlačnostjo mračne skrivnostnosti in vznesenim vabilom luči.
Ker je izlet zelo kratek, si lahko privoščimo več časa za občudovanje vhodnega dela jame, kar je primerneje za samotnega obiskovalca ali majhno skupino; če je ljudi več, pa ni težko dodati temu obisku še kakšno drugo znamenitost v bližnji okolici.
Dostop: Po stari cesti iz Vrhnike skozi Logatec do Planine pri Rakeku. Nadaljujemo proti Postojni, na koncu naselja, ob vznožju kačjih rid pa zavijemo levo (oznaka) na ožjo pot, po klancu navzdol proti Ravbarjevemu stolpu, kjer je označeno parkirišče. Vrnemo se do ute, kjer bomo izvedeli še za kakšno zanimivost, in se po stezi spustimo do Unice, jo prečkamo in nadaljujemo ob desnem bregu do vhoda v jamo.