Ne moremo zgrešiti, če označimo Slovenijo kot gozdnato deželo, saj skoraj 60 odstotkov njene površine pokrivajo gozdovi. S tem deležem gozdnatosti smo za Finsko na drugem mestu v Evropi. Zakaj ne bi tokrat posvetili posebne pozornosti prav gozdovom, saj je tudi v tem primeru velja zanimivo protislovje, da tisto, kar je pogostno, najlaže spregledamo oziroma se nam zdi tako nepomembno vsakdanje?
Koliko je evropskih prestolnic, od koder lahko v četrt ure pridemo do ohranjenega gozda, v eni uri pa celo do pragozda?
Gozd je za lastnika bogastvo, ki mu obresti same in vidno priraščajo, a je hkrati tudi veliko več kot le vsota dreves, v katerih morda kdo vidi samo kubike lesa – omogoča neverjetno bogastvo živih bitij od mikroskopskih gliv in alg pa vse do mogočnih dreves in velikih zveri. A vse to življenje ni le postavljeno v gozd kot v nekakšen živalski vrt, ampak je med seboj v sozvočju neločljivo povezano. Gozd je tudi največja tovarna hrane. Proizvodnjo, ki je v zelenih delih rastlin, poganja sončna energija in se kopiči v sladkorju, škrobu ter lesu. Zato gozd ni samo proizvajalec hrane, ampak tudi pomembno skladišče energije. Kako prav drva pridejo v hladnih dneh, da se lahko pogrejemo s soncem, ki je nekdaj sijalo na drevje!
To je le drobec iz dolgega seznama naših povezav z gozdom in le redko pomislimo nanje, čeprav so ključne za naš obstoj. Zato je pomembno, da v gozd vstopamo s spoštovanjem, ponižnostjo in čudenjem in ne vdiramo vanj brezobzirno. Na ta način bomo deležni mnogih darov gozdnega obilja, ne le izjemnih 
doživetij med drevesnimi orjaki, srečanj z rastlinami in živalmi, ampak tudi čisto konkretnih sladkosti kot so na primer borovnice, maline ali gobe. A tudi pri tem je pomemben občutek za mero in zavest, da smo v gozdu gostje in ne nakupovalci v trgovskem središču, ki ima veliko izbiro, pa nobene blagajne!
Za naše gozdove je značilna razmeroma dobra ohranjenost, kar pomeni, da so dokaj raznovrstni tako po starosti dreves kot tudi sestavi in temu primerna je tudi pestrost drugih živali in rastlin. Če k temu dodamo še, da so v južnem delu Slovenije gozdovi 
od Ilirske Bistrice vse do Bele krajine bolj ali manj sklenjeni, potem ni nič nenavadnega, da so pri nas dobre razmere za bivanje velikih zveri: rjavega medveda, risa in volka, kar je prepričljiv pokazatelj kakovosti gozdov.
Sam po sebi se nam zdi razumljiv tudi prost dostop v gozdove. Ne glede na lastništvo lahko hodimo kjer koli, celo nabiramo gozdne sadeže, le škode ne smemo povzročati. Kaj takega si lahko v Evropi privoščimo verjetno samo še v Skandinaviji. Poleg tega je razmeroma velika gostota poti in gozdnih cest. 
In tu je nova priložnost za oholost pri obiskovanju gozdov: povsod lahko pridem, povsod lahko parkiram, vse lahko počnem, ves gozd je moj! Vendar je vsaka pravica, in prost dostop je spoštovanja vredna pravica, povezana z odgovornostjo in zaupanjem. Če se ta vez razrahlja ali prekine, se prost dostop sprevrže v nesmisel in škodljivost. Ne pozabimo na to, ko se bomo znašli pred zaporo gozdne ceste. 
Ni postavljena brez razloga. Ne omejuje našega dostopa, ampak nas le opozarja, da bi lahko z motoriziranim dostopom vnesli nezaželen nemir.
Zavidljiva kakovost slovenskih gozdov je dar prejšnjih generacij, ki so z gozdovi dobro gospodarile. Naše gozdarstvo že vsaj dobrih sto let temelji na načelih trajnostnega gospodarjenja in gozdu poleg proizvodne vloge priznava tudi druge, kot sta na primer ekološka in socialna. Sedaj smo za prihodnost gozdov mi odgovorni naslednji generaciji. Ta zavest, ki naj prvenstveno temelji na spoštovanju življenja v gozdovih, naj nas spremlja pri nedeljskem pohajanju po gozdu, nabiranju gob, načrtovanju gospodarjenja ali odločitvah o klasični ali strojni seči.